Kolumna Dušana Malovrha: Bela žvečilka, ki pada

Priznam, da se s temi besedami in besom ponavljam, ampak saj se ponavlja še marsikaj drugega, v tem času denimo novoletne lučke in bučke. Vsaj ljubljanska praznična javna razsvetljava je letos spet takšna, kot je bila lani. In predlani in predpredlani in tako naprej. Se pravi nazaj. Saj zaradi Kitajcev in Japoncev, Korejcev in Indijcev je vseeno, dvomim, da se kateri vrača za praznike k nam, domorodcem pa ob vedno istih okraskih nad glavo postane prilično dolgčas. Zato zadnjič med sprehodom po praznično osvetljeni Ljubljani in čakajoč, da sin pobegne z rojstnodnevne zabave iz sobe za pobeg (takozvani escape room), nisem pretirano stegoval vratu navzgor, proti lučkam. Ko pa sem pogled spustil, sem z gnusom opazil, da je tudi vse tisto pod mano žal še vedno isto, kot je bilo – pred davnimi osmimi leti! Tedaj sem se v zapisu prav na tem mestu spotaknil ob čigumije. Prežvečene, odvržene, prilepljene. Nič se ni spremenilo.

Če človek namreč v strogem središču našega glavnega mesta pogled od zvezdnatega neba nad sabo usmeri pod noge, k tlom, ga vse mine. Ob zavedanju, po čem v bistvu špancira, postanejo dobrote na štantih decembrskega sejma precej manj apetitlih. Pločniki so posuti z žvečilkami, ki se resda ne popajo več na čevlje, očitno pa se zasušeni trdovratneži tudi komunalcem ne pustijo počistiti z asfalta, betona in drugih površin. Celo na lične, še frišne tlakovce preurejene peš cone med Namo in Bavarcem se je že prijelo na stotine odvrženih orbitov, bruklinov in bazuk. Največje kolonije te nesnage so seveda pred prodajalnami s hitro prehrano, ki v turističnem razcvetu zadnjih let rastejo po prestolnici kot gobe po dežju.

Ali je prežvekovalcem znucano sladkarijo res tako težko izpljuniti v smetnjak? Ali jo je cestarjem res tako težko odstraniti s cest? Ali prodajalci v lokalih res ne morejo prepričati lačnih strank, naj ne svinjajo vsenaokoli, preden zagrizejo v burek, kebab, burger ali kranjsko? Majcena nagnusna smet je prevelik zalogaj za vse zgoraj naštete.