NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Bralna značka
Kolajnice so zgledale prilično socialistično, ampak knjige so bile pa čisto fajn.
Odpri galerijo
Na družabnem omrežju twitter je poslanka državnega zbora Jelka Godec siknila, da opaža zamorjenost otrok z bralno značko, in (se) vprašala, zakaj je ta v osnovni šoli sploh obvezna. Sprožila je plaz bolj ali manj ogorčenih odzivov; resnica je, da bralna značka ni obvezna, dejstvo pa je tudi, da večina otrok nad branjem ni najbolj navdušena, če že zamorjena ni. In pač potrebuje malce starševske spodbude. Včasih ni bilo dosti drugače.
V osemletni osnovnošolski karieri sem si pripel vse bralne značke. Pozlačene kolajnice z reliefkom odprte knjige iz 70. let prejšnjega stoletja (in režima) so zgledale prilično socialistično, kot kak orden za hrabrost ali udarnika, ampak predpisane knjige so bile pa čisto fajn. Celo take smo smeli brati, ki niso nastale v socializmu. Res pa je, da so jih odbirali ideološko precej bolj motivirani selektorji kot danes, ko je na seznamu lahko vse živo – razen knjig o Groznem Gašperju, denimo, ki mladega bralca v bistvu hujska, naj ne bere.
Poleg neobvezne bralne značke smo imeli še domače branje, tudi obvezno čtivo imenovano, a kljub temu imam iz mladosti eno veliko luknjo, pravzaprav krater neprebranih temeljnih del otroške in mladinske literature. Bobri, Pod svobodnim soncem, Lažnivi kljukec, Pika Nogavička, Ostržek, Bratovščina sinjega galeba, Sreča na vrvici, Erazem in potepuh in druge so bogve zakaj ostale neprečitane. Nekatere morda zato, ker sem jih spoznal v skrajšanih verzijah, druge zaradi filmskih obdelav. Branje izvirnikov se mi je zdelo izguba časa. Boter, na primer, je film vseh filmov. Gledal sem ga že n-krat, Puzove knjige Boter nisem prebral – nobenkrat.
Na naše otroke pa poleg filmov in televizije prežijo predvsem igrice: na računalniku, tablici ali telefonu. V bistvu je vsaka knjiga, ki jo otrok prebere, le dobljena bitka v vojni, ki smo jo starši že zdavnaj izgubili. Zato ne bi imel nič proti, tudi če bi bila bralna značka v šoli zares obvezna.
Sicer pa smo v tednu pisanja z roko – me prav zanima, kdo med tviteraši bi znal svoj tvit o bralni znački še napisati s pisanimi črkami …
V osemletni osnovnošolski karieri sem si pripel vse bralne značke. Pozlačene kolajnice z reliefkom odprte knjige iz 70. let prejšnjega stoletja (in režima) so zgledale prilično socialistično, kot kak orden za hrabrost ali udarnika, ampak predpisane knjige so bile pa čisto fajn. Celo take smo smeli brati, ki niso nastale v socializmu. Res pa je, da so jih odbirali ideološko precej bolj motivirani selektorji kot danes, ko je na seznamu lahko vse živo – razen knjig o Groznem Gašperju, denimo, ki mladega bralca v bistvu hujska, naj ne bere.
Poleg neobvezne bralne značke smo imeli še domače branje, tudi obvezno čtivo imenovano, a kljub temu imam iz mladosti eno veliko luknjo, pravzaprav krater neprebranih temeljnih del otroške in mladinske literature. Bobri, Pod svobodnim soncem, Lažnivi kljukec, Pika Nogavička, Ostržek, Bratovščina sinjega galeba, Sreča na vrvici, Erazem in potepuh in druge so bogve zakaj ostale neprečitane. Nekatere morda zato, ker sem jih spoznal v skrajšanih verzijah, druge zaradi filmskih obdelav. Branje izvirnikov se mi je zdelo izguba časa. Boter, na primer, je film vseh filmov. Gledal sem ga že n-krat, Puzove knjige Boter nisem prebral – nobenkrat.
Na naše otroke pa poleg filmov in televizije prežijo predvsem igrice: na računalniku, tablici ali telefonu. V bistvu je vsaka knjiga, ki jo otrok prebere, le dobljena bitka v vojni, ki smo jo starši že zdavnaj izgubili. Zato ne bi imel nič proti, tudi če bi bila bralna značka v šoli zares obvezna.
Sicer pa smo v tednu pisanja z roko – me prav zanima, kdo med tviteraši bi znal svoj tvit o bralni znački še napisati s pisanimi črkami …
