NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Čakajoč na pošiljko
Bogve, v katerem vesolju so pristale reklamacije, vse gre samo še prek e-pošte, infoafna ...
Odpri galerijo
V prazničnem času je poleg zdravstvenih zelo pereča in boleča še ena vrsta čakalnih vrst – poštarska. Čakamo na poštne pošiljke, ki jih v digitalni dobi naročamo po spletu in zaradi česar je pismonoša (ki bi mu raje rekel paketonoša) eden bolj iskanih profilov na trgu delovne sile. Naročnikom je vseeno, katero od številnih podjetij pošiljko dostavi – pošta, ups, dops, psa, usa ...–, samo da pride pravočasno.
Že nekaj let poslujem z najbogatejšim Zemljanom in moram reči, da me razen enkrat doslej še ni pustil na cedilu. Tudi letošnja decembrska naročila mi je dostavil v napovedanem času, in to z naslednjimi besedami slovenskega kurirja: »To ni veseli december, to je nori december!« Medtem ko so bile vse pošiljke iz tujine pod streho v nekaj dneh in celo nekaj dni pred rokom, pa je uporabniška izkušnja s slovenskim spletnim trgovcem precej slabša.
Kdaj je že bil letos črni petek? 19. novembra smo oddali spletno naročilo za robo, ki smo jo potrebovali tudi za decembrska obdarovanja. In kdaj smo prejeli naročeno? 19. decembra! Miklavž je tako odšel na dopust praznih rok, in kakor kaže, se bo tudi naš Božiček obrisal pod nosom. Čeprav je naš najmlajši vestno in že zelo zgodaj dobremu možu pisal, da si želi puške, jo zraven še narisal in nalimal fotko iz kataloga. Da se bradati dobri mož ja ne bi zmotil. Očka je nato zvečer z okenske police vzel pismo in želje forvardiral (ter plačal) spletnemu trgovcu. Potem pa se je zataknilo.
Bogve, v katerem vesolju so pristale naše reklamacije zaradi zamude, vse gre samo še prek e-pošte, saj veste: infoafna ... Digitalno guncanje afen. Čisto bedno, bi najbrž rekla naša ta mala dva, če bi vedela, kaj se (jima) dogaja, jaz pa rečem samo: to je res čisto mimo.
Ampak na srečo navadni, analogni svet še obstaja, še stojijo trgovine, v katere se očka lahko forvardira osebno in pomaga Božičku. Pride, prime, plača in odnese pod smrekico. Mimogrede, ta je pri nas letos tajska, bela in umetna. Kitajska zelena (in tudi umetna, seveda) je po desetih letih končno romala na smetišče zgodovine.
Že nekaj let poslujem z najbogatejšim Zemljanom in moram reči, da me razen enkrat doslej še ni pustil na cedilu. Tudi letošnja decembrska naročila mi je dostavil v napovedanem času, in to z naslednjimi besedami slovenskega kurirja: »To ni veseli december, to je nori december!« Medtem ko so bile vse pošiljke iz tujine pod streho v nekaj dneh in celo nekaj dni pred rokom, pa je uporabniška izkušnja s slovenskim spletnim trgovcem precej slabša.
Kdaj je že bil letos črni petek? 19. novembra smo oddali spletno naročilo za robo, ki smo jo potrebovali tudi za decembrska obdarovanja. In kdaj smo prejeli naročeno? 19. decembra! Miklavž je tako odšel na dopust praznih rok, in kakor kaže, se bo tudi naš Božiček obrisal pod nosom. Čeprav je naš najmlajši vestno in že zelo zgodaj dobremu možu pisal, da si želi puške, jo zraven še narisal in nalimal fotko iz kataloga. Da se bradati dobri mož ja ne bi zmotil. Očka je nato zvečer z okenske police vzel pismo in želje forvardiral (ter plačal) spletnemu trgovcu. Potem pa se je zataknilo.
Bogve, v katerem vesolju so pristale naše reklamacije zaradi zamude, vse gre samo še prek e-pošte, saj veste: infoafna ... Digitalno guncanje afen. Čisto bedno, bi najbrž rekla naša ta mala dva, če bi vedela, kaj se (jima) dogaja, jaz pa rečem samo: to je res čisto mimo.
Ampak na srečo navadni, analogni svet še obstaja, še stojijo trgovine, v katere se očka lahko forvardira osebno in pomaga Božičku. Pride, prime, plača in odnese pod smrekico. Mimogrede, ta je pri nas letos tajska, bela in umetna. Kitajska zelena (in tudi umetna, seveda) je po desetih letih končno romala na smetišče zgodovine.
