NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Dobimo se v igrici
Do zob oboroženega specialca in fuzbalerja je na seznamu naj poklicev zamenjal jutjubar.
Odpri galerijo
Kot lahko preberete malo naprej po današnjem časopisu, na erotični strani, se mladim Američanom ne ljubi več ljubiti. Menda so krive tudi vse boljše videoigrice, ki zlasti pri fantih zatrejo željo po seksu. Ker živimo v času vsesplošne globalizacije in vsega na razdalji enega klika, zagotovo tudi v Sloveniji ni ali kmalu ne bo dosti drugače. Val igričarstva nas je namreč že zalil. Zlasti mnogim staršem šoloobveznih otrok teče voda v grlo, saj preprosto ne vedo, kako se spopasti z novo obliko zasvojenosti, ki je videti še precej hujša od njihove lastne odvisnosti od televizije.
Naša mala kerlca (ki se še ne mečkata, ampak le muckata v domačem gnezdu) bi sicer ves prosti čas preživela s prijatelji, vendar ne na dvorišču ali igrišču, ne ob žogi ali na biciklu. Danes se otroci srečajo in igrajo – v igrici. Odkar sta jo spoznala, bi bila samo še tam, na virtualnem otočku, kamor z nekakšnim padalom skočiš iz varnega zavetja domače dnevne sobe in nato bildaš, lutaš, stilaš, nokaš, snajpaš, rivajvaš. Ja, žal tudi kilaš, ubijaš. Čeprav v Fortnitu, kot se imenuje spletna videoigrica vseh igric, kri ne teče. Ko je figura, ki jo igralec vodi s pomočjo daljinca, pokončana, preprosto razpade in izgine. In potem play again, nova igra.
Ameriška streljačina je zasenčila, kaj zasenčila, kilala je vse drugo. Ko bom velik, bom policist, je bila v dobrih starih časih tudi pri nas doma klasična otroška želja. A zdaj komajda še odmeva iz davnine. Tudi o nekoč oboževanem Messiju skorajda ni več ne duha ne sluha. Do zob oboroženega specialca in fuzbalerja je na seznamu naj poklicev zamenjal jutjubar, se spravi človek, ki na spletni strani youtube objavlja filmčke lastnega igranja igric. In je za to lahko celo zelo dobro plačan, seveda samo, če pritegne k ogledu gomilo drugih igričarjev.
Ampak kot je rekel slovenski trener, upanje umre zadnje. Po slabem letu igranja vsemogočni Fortnite ene malčkove želje le ni sesul. Še vedno pravi, da bi imel najraje kmetijo in pujse. Če bo jutjubar imel ta prave, krškopoljce, bom velikokrat prišel na narezek. Pardon, na obisk.
Naša mala kerlca (ki se še ne mečkata, ampak le muckata v domačem gnezdu) bi sicer ves prosti čas preživela s prijatelji, vendar ne na dvorišču ali igrišču, ne ob žogi ali na biciklu. Danes se otroci srečajo in igrajo – v igrici. Odkar sta jo spoznala, bi bila samo še tam, na virtualnem otočku, kamor z nekakšnim padalom skočiš iz varnega zavetja domače dnevne sobe in nato bildaš, lutaš, stilaš, nokaš, snajpaš, rivajvaš. Ja, žal tudi kilaš, ubijaš. Čeprav v Fortnitu, kot se imenuje spletna videoigrica vseh igric, kri ne teče. Ko je figura, ki jo igralec vodi s pomočjo daljinca, pokončana, preprosto razpade in izgine. In potem play again, nova igra.
Ameriška streljačina je zasenčila, kaj zasenčila, kilala je vse drugo. Ko bom velik, bom policist, je bila v dobrih starih časih tudi pri nas doma klasična otroška želja. A zdaj komajda še odmeva iz davnine. Tudi o nekoč oboževanem Messiju skorajda ni več ne duha ne sluha. Do zob oboroženega specialca in fuzbalerja je na seznamu naj poklicev zamenjal jutjubar, se spravi človek, ki na spletni strani youtube objavlja filmčke lastnega igranja igric. In je za to lahko celo zelo dobro plačan, seveda samo, če pritegne k ogledu gomilo drugih igričarjev.
Ampak kot je rekel slovenski trener, upanje umre zadnje. Po slabem letu igranja vsemogočni Fortnite ene malčkove želje le ni sesul. Še vedno pravi, da bi imel najraje kmetijo in pujse. Če bo jutjubar imel ta prave, krškopoljce, bom velikokrat prišel na narezek. Pardon, na obisk.
