NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Drugorazredni gosti
Slovenca iz sosednjega apartmaja sta superdrago kavico na koncu plačala s popustom – za naše.
Odpri galerijo
Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović in slovenski predsednik Borut Pahor predajata pismo predsedniku evropskega sveta Donaldu Tusku. FOTO: Jože Suhadolnik
Odiranje na hrvaški obali je vsako poletje omiljena tema slovenskih dopustnikov, ampak če malo pomislimo, smo sami krivi. Nihče me ne sili, da se usedem v konobo, v kateri so pred dvema tednoma filirali ribo znanemu ameriškemu igralcu, ali obiščem restavracijo, kjer bodo dva dni zatem stregli srbskemu tenisaču Novaku Đokoviću, ki se je na otok prišel spočit po zmagi v Wimbledonu. No, saj na srednjeveško obzidje, kjer sem lani za deci odprtega vina plačal 35 kun (cirka pet evrov), se letos nisem vrnil. Na led sem šel v neki drugi gostilnici in za kozarec lepo ohlajenega rukatca plačal še več – 45 kun. In to celo brez famoznega pogleda na morje.
Kdor hoče, lahko prisluhne denarnici in ne srcu. Se za pol ure postavi v več deset metrov dolgo vrsto in si privošči porcijo sardel za 10 kun, pašto s kozicami za 10 kun in hobotnico v solati za 20 kun. Skupno so stale malenkost več kot liter mineralne vode v konobi (25 kun), res pa je, da je treba dobrote tako imenovane ribiške noči zaužiti stoječki, med drugo rajo. No, tudi kak lastnik jahte ali jadrnice se je prislinil, sem imel občutek.
V konobah, kjer so poleti trosili svoje dolarje Sylvester Stallone, Salma Hayek ali Owen Wilson, pa so astronomske cene nekaj povsem normalnega. Trčen bi bil gostinec, ki ne bi želel izkoristiti priložnosti. Kar gre navadnemu gostu upravičeno v nos, pa je, da holivudarske cene ne veljajo za vse. Slovenca iz sosednjega apartmaja sta se nam denimo pohvalila, da sta superdrago kavico v prestižnem lokalu na koncu plačala po polovični ceni. Pritožila se kajpak nista, le v tekoči hrvaščini sta vprašala natakarja, zakaj popust. »Pa, naši ste,« je mirno razložil.
Za naslednjo sezono – če bomo spet izbrali Hrvaško, seveda – smo se naučili: ob prihodu v gostilne mora biti v prvi vrsti naš najmlajši, in to oblečen v Modrića, če bo ta dres v pranju, bo dober tudi Rakitić. Ko se usedemo za mizo, očka po mizi razgrne Slobodno Dalmacijo ali Glas Istre (odvisno od kraja dopusta) in se pri naročanju potrudi s čim bolj lokalno hrvaščino, tudi mamica nekaj glumi (je modro tiho). Potem bomo tudi mi prvoklasno robo morda dobili po drugorazrednih, se pravi normalnih cenah. Pardon, cijenah.
Kdor hoče, lahko prisluhne denarnici in ne srcu. Se za pol ure postavi v več deset metrov dolgo vrsto in si privošči porcijo sardel za 10 kun, pašto s kozicami za 10 kun in hobotnico v solati za 20 kun. Skupno so stale malenkost več kot liter mineralne vode v konobi (25 kun), res pa je, da je treba dobrote tako imenovane ribiške noči zaužiti stoječki, med drugo rajo. No, tudi kak lastnik jahte ali jadrnice se je prislinil, sem imel občutek.
V konobah, kjer so poleti trosili svoje dolarje Sylvester Stallone, Salma Hayek ali Owen Wilson, pa so astronomske cene nekaj povsem normalnega. Trčen bi bil gostinec, ki ne bi želel izkoristiti priložnosti. Kar gre navadnemu gostu upravičeno v nos, pa je, da holivudarske cene ne veljajo za vse. Slovenca iz sosednjega apartmaja sta se nam denimo pohvalila, da sta superdrago kavico v prestižnem lokalu na koncu plačala po polovični ceni. Pritožila se kajpak nista, le v tekoči hrvaščini sta vprašala natakarja, zakaj popust. »Pa, naši ste,« je mirno razložil.
Za naslednjo sezono – če bomo spet izbrali Hrvaško, seveda – smo se naučili: ob prihodu v gostilne mora biti v prvi vrsti naš najmlajši, in to oblečen v Modrića, če bo ta dres v pranju, bo dober tudi Rakitić. Ko se usedemo za mizo, očka po mizi razgrne Slobodno Dalmacijo ali Glas Istre (odvisno od kraja dopusta) in se pri naročanju potrudi s čim bolj lokalno hrvaščino, tudi mamica nekaj glumi (je modro tiho). Potem bomo tudi mi prvoklasno robo morda dobili po drugorazrednih, se pravi normalnih cenah. Pardon, cijenah.
