NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Evro, samo en evro
»Dajmo jih petdeset,« se je izza kuhinjske mize oglasil moj starejši sin, od letos najstnik.
Odpri galerijo
Včasih pustim tringelt prijaznemu natakarju ali dobremu kuharju, dam sinu kakšen cent ali evro, da ga vrže v škatlo uličnemu glasbeniku. Drobiža natresem tudi klošarju, če ni preveč agresiven, kdaj pošljem SMS s ključno besedo za pomoč otrokom kje v Afriki, prispevam v šolski sklad, s sinovoma zbiramo star papir ...
Zakaj torej ne bi dal evra, samo enega evra za malega Krisa. Za fantka, ki je zaradi najhujše oblike mišične atrofije obsojen na smrt – če ne dobi novega zdravila zolgensma. Imajo ga samo v ZDA in je nedpredstavljivo drago in povsem nedosegljivo mladi družinici iz Kopra. Dva milijona in pol ameriških dolarjev ali približno 2,3 milijona evrov stane potrebni odmerek zdravila, ki je Krisovo edino upanje. Toda če bi vsak Slovenec dal en evro, kot smo zapisali v žalostni zgodbi, lahko rešimo Krisa. Tako malo je potrebno, da naredimo nekaj velikega. En evro …
Če do svojega drugega leta starosti ne dobi zdravila, bo njegova usoda zapečatena, domnevajo strokovnjaki. Čas se 19-mesečnemu bolniku izteka, a vendar ga je še dovolj. Na Hrvaškem so denimo letos z veliko dobrodelno akcijo v pičlih nekaj dneh zbrali precej več kot potrebnih 2,4 milijona evrov in poslali dveletno Milo na zdravljenje redke oblike levkemije v ZDA. Zagotovo zmore kaj podobnega tudi Slovenija, če le stopijo skupaj vsi ljudje dobre volje. En evro za Krisa ...
»Dajmo jih petdeset!« se je izza kuhinjske mize oglasil moj starejši sin, od letos najstnik. Stopil sem iz dnevne sobe k njemu, ki bi moral delati domačo nalogo, a je namesto tega vlekel na ušesa večerna poročila na televiziji, kjer so ravno predvajali prispevek o bolnem Krisu. Nisem ga grajal. Objel sem ga, močno stisnil in ga pohvalil ter se mu zahvalil za dober namen in čudovit predlog (čeprav naš družinski proračun zadnje dni ravno ne cveti). Ko bi le evri vseh nas pripomogli, da bodo malemu Krisu, ki zaradi izčrpanosti ne more niti jokati, po ličkih spet tekle solzice.
Zakaj torej ne bi dal evra, samo enega evra za malega Krisa. Za fantka, ki je zaradi najhujše oblike mišične atrofije obsojen na smrt – če ne dobi novega zdravila zolgensma. Imajo ga samo v ZDA in je nedpredstavljivo drago in povsem nedosegljivo mladi družinici iz Kopra. Dva milijona in pol ameriških dolarjev ali približno 2,3 milijona evrov stane potrebni odmerek zdravila, ki je Krisovo edino upanje. Toda če bi vsak Slovenec dal en evro, kot smo zapisali v žalostni zgodbi, lahko rešimo Krisa. Tako malo je potrebno, da naredimo nekaj velikega. En evro …
Če do svojega drugega leta starosti ne dobi zdravila, bo njegova usoda zapečatena, domnevajo strokovnjaki. Čas se 19-mesečnemu bolniku izteka, a vendar ga je še dovolj. Na Hrvaškem so denimo letos z veliko dobrodelno akcijo v pičlih nekaj dneh zbrali precej več kot potrebnih 2,4 milijona evrov in poslali dveletno Milo na zdravljenje redke oblike levkemije v ZDA. Zagotovo zmore kaj podobnega tudi Slovenija, če le stopijo skupaj vsi ljudje dobre volje. En evro za Krisa ...
»Dajmo jih petdeset!« se je izza kuhinjske mize oglasil moj starejši sin, od letos najstnik. Stopil sem iz dnevne sobe k njemu, ki bi moral delati domačo nalogo, a je namesto tega vlekel na ušesa večerna poročila na televiziji, kjer so ravno predvajali prispevek o bolnem Krisu. Nisem ga grajal. Objel sem ga, močno stisnil in ga pohvalil ter se mu zahvalil za dober namen in čudovit predlog (čeprav naš družinski proračun zadnje dni ravno ne cveti). Ko bi le evri vseh nas pripomogli, da bodo malemu Krisu, ki zaradi izčrpanosti ne more niti jokati, po ličkih spet tekle solzice.
