NA EKS
Kolumna Dušana Malovrha: Fuzbal mi pust!
Pa vendar je tudi Slovenijo in Slovence stresel potres z jakostjo 9,9 po nogometni lestvici in z epicentrom v Madridu.
Odpri galerijo
Foto: Frank Augstein/REUTERS
Slovenija nima milijarderjev, še enega ne, Slovenija tudi nima športnega kluba, ki bi zanimal kakega milijarderja. Nikoli ne reci nikoli, ampak se upam zatipkati, da se noben slovenski nogometni klub nikoli ne bi uvrstil v superligo, ki jo je v nedeljo ustanovilo 12 klubov iz Španije, Anglije in Italije.
Pa vendar je tudi Slovenijo in Slovence stresel potres z jakostjo 9,9 po nogometni lestvici in z epicentrom v Madridu. Okej, ni streslo vseh: po anketi našega portala slovenskenovice.si in Nedeljskih novic skoraj 38 odstotkov fuzbal ne zanima, toda kar 49 odstotkov sodelujočih je ustanovitev superlige prizadela.
Tudi mene, nekdanjega pionirčka, kadeta in mladinca NK Proletarec in navijača Hajduka, Leedsa, Maradone, na stara leta pa kavč selektorja, ki upa, da bo še kdaj doživel pravljico nastopa naše reprezentance na svetovnem ali evropskem prvenstvu.
Zato nas je tudi v Sloveniji tako močno stresla in šokirala že sama napoved superlige. Ker tako kot po vsem svetu tudi na sončni strani Alp še lahko sanjamo vsaj nogometne sanje. Ene redkih, ki so v sodobnem svetu še dovoljene množicam navadnih smrtnikov. Zato ker v nogometu, tej nerazumno privlačni igri na svetu, v kateri se 22 igralcev podi za eno žogo, ne zmagajo vedno Nemci, ne najbogatejši, ne najbolj razviti, ne favoriti. Včasih, hvalabogu, uspe tudi majhnim. Ja, le včasih, zelo zelo redko, ampak kdaj pa kdaj jim pa le rata. In nekoč jim bo morda spet. Če bodo imeli možnost. »Ne dovolimo, da malčkom prepovejo sanjati, da bodo veliki,« je superligašem zabrusil nekdanji zvezdnik Barcelone Daniel Alves. Kaj bi dali, da se morda Maribor znova plasira v ligo prvakov! Ali Olimpija prvič! In zakaj ne Celje?
Superliga je nastala pod taktirko ne le nesramno bogatih, marveč tudi do grla zapufanih. Kako si lahko privoščiš najdražje igralce sveta, obenem pa toneš v rdečem morju dolgov. Te perverznosti ekonomije nisem nikoli razumel, čeprav njene primerke vidim tudi pri nas: človek v stečaju, fura pa svinjsko dragega bemfa ali merdžota. Real Madrid, zastavonoša superlige, zmeče na desetine milijonov za nogometaše, ki potem skoraj ne pohodijo svete trave stadiona Santiago Bernabeu.
Ni čudno, da Real v prvih vrstah maršira za ekstra dobiček nove lige. Ki bi jo za nameček zaklenili in postali nedotakljivi, kot so klubi v ameriških ligah. Toda Amerika ni Evropa. Tega zaslepljeni lastniki, med katerimi je več Američanov, niso razumeli. Nogometna moštva so morda res njihove igračke, hkrati pa so del nogometa, ki je več kot igra. Zato sta se jim zgodili ulica in politika, zato je projekt v prvem poskusu neslavno pogorel.
Ne bi pa dal roke v ogenj, da se po začasni ustavitvi projekta Realov predsednik Florentino Perez ne bo vrnil skozi druga vrata, v drugi preobleki. Kajti na stari celini na koncu v vsem kopiramo novi svet.
Pa vendar je tudi Slovenijo in Slovence stresel potres z jakostjo 9,9 po nogometni lestvici in z epicentrom v Madridu. Okej, ni streslo vseh: po anketi našega portala slovenskenovice.si in Nedeljskih novic skoraj 38 odstotkov fuzbal ne zanima, toda kar 49 odstotkov sodelujočih je ustanovitev superlige prizadela.
Foto: Frank Augstein/REUTERS
Tudi mene, nekdanjega pionirčka, kadeta in mladinca NK Proletarec in navijača Hajduka, Leedsa, Maradone, na stara leta pa kavč selektorja, ki upa, da bo še kdaj doživel pravljico nastopa naše reprezentance na svetovnem ali evropskem prvenstvu.
Zato nas je tudi v Sloveniji tako močno stresla in šokirala že sama napoved superlige. Ker tako kot po vsem svetu tudi na sončni strani Alp še lahko sanjamo vsaj nogometne sanje. Ene redkih, ki so v sodobnem svetu še dovoljene množicam navadnih smrtnikov. Zato ker v nogometu, tej nerazumno privlačni igri na svetu, v kateri se 22 igralcev podi za eno žogo, ne zmagajo vedno Nemci, ne najbogatejši, ne najbolj razviti, ne favoriti. Včasih, hvalabogu, uspe tudi majhnim. Ja, le včasih, zelo zelo redko, ampak kdaj pa kdaj jim pa le rata. In nekoč jim bo morda spet. Če bodo imeli možnost. »Ne dovolimo, da malčkom prepovejo sanjati, da bodo veliki,« je superligašem zabrusil nekdanji zvezdnik Barcelone Daniel Alves. Kaj bi dali, da se morda Maribor znova plasira v ligo prvakov! Ali Olimpija prvič! In zakaj ne Celje?
Superliga je nastala pod taktirko ne le nesramno bogatih, marveč tudi do grla zapufanih. Kako si lahko privoščiš najdražje igralce sveta, obenem pa toneš v rdečem morju dolgov. Te perverznosti ekonomije nisem nikoli razumel, čeprav njene primerke vidim tudi pri nas: človek v stečaju, fura pa svinjsko dragega bemfa ali merdžota. Real Madrid, zastavonoša superlige, zmeče na desetine milijonov za nogometaše, ki potem skoraj ne pohodijo svete trave stadiona Santiago Bernabeu.
Ni čudno, da Real v prvih vrstah maršira za ekstra dobiček nove lige. Ki bi jo za nameček zaklenili in postali nedotakljivi, kot so klubi v ameriških ligah. Toda Amerika ni Evropa. Tega zaslepljeni lastniki, med katerimi je več Američanov, niso razumeli. Nogometna moštva so morda res njihove igračke, hkrati pa so del nogometa, ki je več kot igra. Zato sta se jim zgodili ulica in politika, zato je projekt v prvem poskusu neslavno pogorel.
Ne bi pa dal roke v ogenj, da se po začasni ustavitvi projekta Realov predsednik Florentino Perez ne bo vrnil skozi druga vrata, v drugi preobleki. Kajti na stari celini na koncu v vsem kopiramo novi svet.
