NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Grenki december
Lahko bomo veseli, če bomo v veselem decembru na štantih spili kak glažek kuhanega vina.
Odpri galerijo
Odločanje o zaostrovanju ali sproščanju ukrepov za zajezitev okužb z novim koronavirusom je seveda dvorezen meč. In to zelo oster. Po eni strani slaba epidemiološka slika narekuje ohranjanje omejitev in celo nove, še strožje ukrepe, po drugi plati pa čedalje slabši sliki gospodarstva in človekove psihe kličeta po vsaj delnem odpiranju. Še zlasti ker smo vstopili v čas tradicionalnih praznovanj in obdarovanj, v veseli december. No, glede na včerajšnje katastrofalne številke, ki jih dnevno posreduje NIJZ, bomo lahko veseli, če bomo do konca leta sploh smeli na kak smučarski start ali na štantih spiti kak glažek kuhanega vina. Če bo še tako sladak, bo z grenkim priokusom, kot je grenak tudi današnji 3. december, ki mu sicer rečemo ta veseli dan kulture, letošnjega pa zaznamujejo prav svinjsko nekulturni boji med umetniki in uradniki.
Ob vsem političnem kavsu in kaosu v tem žalostnem koronskem letu sem si prišel na jasno vsaj glede ene stvari. Že zdaj vem, koga bom volil na naslednjih volitvah: koalicijo zdravega razuma. Samo tega še ne vem, ali je takšna koalicija v naši 30-letni pubertetnici Sloveniji sploh še mogoča.
Res, težko čakamo luč na koncu tunela. Saj je bilo v torek, 1. decembra, ob dnevu boja proti aidsu, lepo slišati, da smo med najboljšimi po nizkem številu okužb in žrtev te bolezni, ki je od 80. let prejšnjega stoletja vzela na milijone življenj. Žal pa smo skoraj v isti sapi izvedeli, da smo v boju proti covidu-19 ta teden absolutno najslabši na svetu po številu umrlih na 100.000 prebivalcev.
Še črni petek je bil res črn, saj se je dalo kupovati le po spletu. In kaj mi bo še tako ugoden Miklavžev popust, če (slovenska) spletna trgovina robe v enem tednu – do večera, ko nastavi Miklavž – ne more dostaviti do 20 kilometrov oddaljenega naročnika. Prevzemne točke pa tudi nima, so me razočarali, ko sem naročal. Lahko le upam, da mi bodo otroci verjeli, ko jim bom razlagal, da letos niti Miklavž, Božiček in dedek Mraz niso mogli izpeljati vseh naročil. Ujetniki karantene, pač.
Ob vsem političnem kavsu in kaosu v tem žalostnem koronskem letu sem si prišel na jasno vsaj glede ene stvari. Že zdaj vem, koga bom volil na naslednjih volitvah: koalicijo zdravega razuma. Samo tega še ne vem, ali je takšna koalicija v naši 30-letni pubertetnici Sloveniji sploh še mogoča.
Res, težko čakamo luč na koncu tunela. Saj je bilo v torek, 1. decembra, ob dnevu boja proti aidsu, lepo slišati, da smo med najboljšimi po nizkem številu okužb in žrtev te bolezni, ki je od 80. let prejšnjega stoletja vzela na milijone življenj. Žal pa smo skoraj v isti sapi izvedeli, da smo v boju proti covidu-19 ta teden absolutno najslabši na svetu po številu umrlih na 100.000 prebivalcev.
Še črni petek je bil res črn, saj se je dalo kupovati le po spletu. In kaj mi bo še tako ugoden Miklavžev popust, če (slovenska) spletna trgovina robe v enem tednu – do večera, ko nastavi Miklavž – ne more dostaviti do 20 kilometrov oddaljenega naročnika. Prevzemne točke pa tudi nima, so me razočarali, ko sem naročal. Lahko le upam, da mi bodo otroci verjeli, ko jim bom razlagal, da letos niti Miklavž, Božiček in dedek Mraz niso mogli izpeljati vseh naročil. Ujetniki karantene, pač.
