Kolumna Dušana Malovrha: Izvidnica
Doseglli ste svoj cilj, mi je sporočil huawei – 15.000 korakov na poti, ki je dolga 8 kilometrov.
Odpri galerijo
Lep vikend smo izkoristili za družinski izlet. Pragozd zveni privlačno celo najstnikom, četudi je povezan z njihovo najbolj osovraženo besedo – pohod. Zato deški upor proti staršem tokrat izjemoma ni izbruhnil. Ob dodatni obljubi, seveda, da bosta po vrnitvi domov prejela ustrezno dozo videoigrice.
Najprej je bilo treba v Kostanjevico na Krki, dolenjske Benetke, kot rečejo najmanjšemu slovenskemu mestu na otoku sredi najdaljše reke, ki teče samo v Sloveniji. V turistično-informacijskem centru smo se založili z zemljevidi, prospekti in napotki za spoznavanje edinega nižinskega pragozdnega ostanka pri nas.
Na začetku poti v Krakovski gozd ima spomenik Josef Ressel, izumitelj ladijskega vijaka. V 19. stoletju je kot gozdarski inženir avstrijskega cesarstva nekaj let preživel tudi v teh krajih in Kostanjevičani so po njem poimenovali gozdno učno pot in cesto. S to razliko, da se prva imenuje Resslova pot, druga pa Resljeva cesta. Hecno, da se ne morejo zmeniti. Čeprav zmeda glede zapisa seveda ni bila kriva, da smo najprej kiksnili, nato pa se še izgubili.
Ker smo pozabili glavno navodilo, da iščemo oznake s črko R, smo se pustili zapeljati rdeče-rumenim markacijam evropske pešpoti. Ko je bilo tudi teh nenadoma konec, pa je uživanje v naravi zamenjalo kljuvanje vprašanja: kdaj bomo že ven iz te hoste? Od brezglavega cikcakanja in odganjanja mrčesa napeti meščanski živčki so se sprostili šele, ko jih je navigacija treh pametnih telefonov po treh urah končno popeljala iz zelenega objema. Dosegli ste svoj cilj, mi je mirno sporočil huawei – 15.000 korakov na poti, ki je dolga le osem kilometrov. Poleg tega smo občudovali drugi najdebelejši hrast pri nas in videli ful živali: dve kači, poljsko miš, ptiča. Resda vse povožene. Tudi v gostilni, kamor smo se zatekli po preboju iz gozda, je bilo veliko živali: postrvi, prašič, žabe. Na krožniku. In v kozarcu: gadovec, je kelnarca poimenovala belega bratranca rdečega cvička.
Izlet je tako vendarle uspel. Turistični boni se že tiskajo in sklep naše izvidnice je, da bi jih lahko zapravili tudi v porečju Krke. Samo kak kažipot naj dodajo ali obnovijo.
Najprej je bilo treba v Kostanjevico na Krki, dolenjske Benetke, kot rečejo najmanjšemu slovenskemu mestu na otoku sredi najdaljše reke, ki teče samo v Sloveniji. V turistično-informacijskem centru smo se založili z zemljevidi, prospekti in napotki za spoznavanje edinega nižinskega pragozdnega ostanka pri nas.
Na začetku poti v Krakovski gozd ima spomenik Josef Ressel, izumitelj ladijskega vijaka. V 19. stoletju je kot gozdarski inženir avstrijskega cesarstva nekaj let preživel tudi v teh krajih in Kostanjevičani so po njem poimenovali gozdno učno pot in cesto. S to razliko, da se prva imenuje Resslova pot, druga pa Resljeva cesta. Hecno, da se ne morejo zmeniti. Čeprav zmeda glede zapisa seveda ni bila kriva, da smo najprej kiksnili, nato pa se še izgubili.
Ker smo pozabili glavno navodilo, da iščemo oznake s črko R, smo se pustili zapeljati rdeče-rumenim markacijam evropske pešpoti. Ko je bilo tudi teh nenadoma konec, pa je uživanje v naravi zamenjalo kljuvanje vprašanja: kdaj bomo že ven iz te hoste? Od brezglavega cikcakanja in odganjanja mrčesa napeti meščanski živčki so se sprostili šele, ko jih je navigacija treh pametnih telefonov po treh urah končno popeljala iz zelenega objema. Dosegli ste svoj cilj, mi je mirno sporočil huawei – 15.000 korakov na poti, ki je dolga le osem kilometrov. Poleg tega smo občudovali drugi najdebelejši hrast pri nas in videli ful živali: dve kači, poljsko miš, ptiča. Resda vse povožene. Tudi v gostilni, kamor smo se zatekli po preboju iz gozda, je bilo veliko živali: postrvi, prašič, žabe. Na krožniku. In v kozarcu: gadovec, je kelnarca poimenovala belega bratranca rdečega cvička.
Izlet je tako vendarle uspel. Turistični boni se že tiskajo in sklep naše izvidnice je, da bi jih lahko zapravili tudi v porečju Krke. Samo kak kažipot naj dodajo ali obnovijo.
