NA EKS
Kolumna Dušana Malovrha: Kemija
Kemija v športu ni eksaktna formula, temveč – formula uspeha. Včasih smo ji rekli: vsi za enega, eden za vse.
Odpri galerijo
Slovenski kemiki Foto: Sergio Perez/REUTERS
Od vsega, kar smo se v šoli učili kemije, mi je ostalo samo ime prfokse. Morda še kakšen simbol periodnega sistema, pa razlika med organskim in anorganskim. Skratka, ni, da bi se hvalil. Športna kemija je seveda nekaj čisto drugega, drugačnega, precej manj eksaktnega in oprijemljivega.
Na kemijo v športu sem prvič naletel, ko sem bolj po službeni dolžnosti začel spremljati šport tudi v Ameriki, zlasti severnoameriško košarkarsko ligo NBA (National Basketball Asscociation). Nekateri pri nas ligo NBA še vedno radi okrasijo še s pridevnikom poklicna. Kot da bi se tu, na stari celini, zvezdniki pod koši grebli samo zaradi užitka, ne pa zaslužka. Tega je (bilo) v NBA resda neprimerno več kot v Evropi. Seveda pa Američani niso profiji (beri: boljši) samo zaradi denarja, temveč tudi v organizaciji tekmovanja, plačnem sistemu, vpetosti klubov v lokalno okolje itd. Čez veliko lužo v zvezi s športom veliko pišejo in govorijo tudi o chemistry. Kemija. Kemija v športu?
Kaj mislijo s tem, mi dolgo ni bilo jasno. No, ko sem konec 80. in 90. let prejšnjega stoletja poslušal hvalospeve o šampionskih moštvih lige NBA Detroit Pistons in Chicago Bulls, se mi je počasi začelo svitati. Kemija v športu ni eksaktna formula, temveč – formula uspeha. Sestavljanje moštva, njegovo vodenje, sodelovanje in ujemanje igralcev pod taktirko trenerja, ki mora razumeti svoje igralce v dno duše, da lahko celotnemu moštvu vdihne ekipnega duha, vse to in še več je kemija. No, včasih smo rekli tudi takole: vsi za enega, eden za vse. Samo Michael Jordan ni bil dovolj za vladavino chikaških bikov v NBA. Okoli njega so morali lastniki in strokovni štab kluba zgraditi moštvo, ki je takega genialnega igralca razumelo, spoštovalo, upoštevalo in zanj tudi delalo. Ne delalo, garalo. To je kemija, ki prinaša zmage in naslove.
Na slovenskih tleh so takšno športno kemijo najlepše predstavili naši košarkarji leta 2017, ko so v Istanbulu osvojili naslov evropskih prvakov. Tedaj so se prav vsi, od najslabše rezerve do največjega zvezdnika, podredili skupnemu cilju in šele tedaj je bila mogoča velika, največja zmaga slovenskega športa. Letos v Tokiu je vzdušje v naši reprezentanci podobno.
Kot je v olimpijskem studiu dejal mag slovenske košarke Zmago Sagadin:
Luka Dončić je tako velik zvezdnik, ker naredi velike tudi druge igralce v moštvu. Izjemen primer kemije, ki temelji na sodelovanju, spoštovanju, zaupanju. Naši košarkarji vse to imajo, naša politika in družba pa žal že dolgo ne več.
Kemija v športu ni eksaktna formula, temveč – formula uspeha. Včasih smo ji rekli: vsi za enega, eden za vse.
Na kemijo v športu sem prvič naletel, ko sem bolj po službeni dolžnosti začel spremljati šport tudi v Ameriki, zlasti severnoameriško košarkarsko ligo NBA (National Basketball Asscociation). Nekateri pri nas ligo NBA še vedno radi okrasijo še s pridevnikom poklicna. Kot da bi se tu, na stari celini, zvezdniki pod koši grebli samo zaradi užitka, ne pa zaslužka. Tega je (bilo) v NBA resda neprimerno več kot v Evropi. Seveda pa Američani niso profiji (beri: boljši) samo zaradi denarja, temveč tudi v organizaciji tekmovanja, plačnem sistemu, vpetosti klubov v lokalno okolje itd. Čez veliko lužo v zvezi s športom veliko pišejo in govorijo tudi o chemistry. Kemija. Kemija v športu?
Kaj mislijo s tem, mi dolgo ni bilo jasno. No, ko sem konec 80. in 90. let prejšnjega stoletja poslušal hvalospeve o šampionskih moštvih lige NBA Detroit Pistons in Chicago Bulls, se mi je počasi začelo svitati. Kemija v športu ni eksaktna formula, temveč – formula uspeha. Sestavljanje moštva, njegovo vodenje, sodelovanje in ujemanje igralcev pod taktirko trenerja, ki mora razumeti svoje igralce v dno duše, da lahko celotnemu moštvu vdihne ekipnega duha, vse to in še več je kemija. No, včasih smo rekli tudi takole: vsi za enega, eden za vse. Samo Michael Jordan ni bil dovolj za vladavino chikaških bikov v NBA. Okoli njega so morali lastniki in strokovni štab kluba zgraditi moštvo, ki je takega genialnega igralca razumelo, spoštovalo, upoštevalo in zanj tudi delalo. Ne delalo, garalo. To je kemija, ki prinaša zmage in naslove.
Slovenski kemiki Foto: Sergio Perez/REUTERS
Na slovenskih tleh so takšno športno kemijo najlepše predstavili naši košarkarji leta 2017, ko so v Istanbulu osvojili naslov evropskih prvakov. Tedaj so se prav vsi, od najslabše rezerve do največjega zvezdnika, podredili skupnemu cilju in šele tedaj je bila mogoča velika, največja zmaga slovenskega športa. Letos v Tokiu je vzdušje v naši reprezentanci podobno.
Kot je v olimpijskem studiu dejal mag slovenske košarke Zmago Sagadin:
Luka Dončić je tako velik zvezdnik, ker naredi velike tudi druge igralce v moštvu. Izjemen primer kemije, ki temelji na sodelovanju, spoštovanju, zaupanju. Naši košarkarji vse to imajo, naša politika in družba pa žal že dolgo ne več.
