NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Kruha in zdravnikov
Bolni in od čakanja ter drenjanja znervirani pacienti so se v čakalnici stepli za dohtarja.
Odpri galerijo
Le predstavljam si lahko, kako žalostno mizerna je morala biti scena v kranjskem zdravstvenem domu. Utrujeni, bolni in od čakanja ter drenjanja znervirani pacienti so se v čakalnici stepli – za dohtarja. Se pravi, za tistega reveža, ki je po kolektivni odpovedi 20 kolegov zaradi preobremenjenosti ostal na potapljajoči se barkači in prevzel skrb za dodatno večtisočglavo množico gorenjskih bolnikov. Menda ni bil pretep v klasičnem pomenu besede. Ko je sestra ene od še delujočih ambulant (10 so jih morali zapreti) odprla vrata, se je nanjo usul plaz. Nasilno komolčarjenje za pole position med pacienti je moral zaustaviti varnostnik.
Ob ravsu zaradi bele halje sem se spomnil prizora iz daljnega leta 1988 v naši bivši državi, Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Prizora, ki ga je v Beogradu posnel tedanji fotograf Dela Srdjan Živulović in prejel nagrado za najboljšo novinarsko fotografijo leta. Tistega vročega avgustovskega dne so ljudje v dolgih vrstah čakali na kruh naš ne več vsakdanji, slovenski fotograf pa je posnel žensko s polnim naročjem štruc, po katerih stegujejo roke druge čakajoče.
No, trideset let po boju za kruh v socializmu smo v kapitalizmu doživeli spopad za osnovno zdravniško oskrbo. In medtem ko odgovorni v vseh teh letih od osamosvojitve niso znali zagotoviti učinkovitega javnega zdravstvenega sistema in osebja – zaboga, povečajte že vpis na medicinski faks ali pa sprostite uvoz tujih zdravnikov! –, moj nabiralnik polnijo reklame zavarovalnic z izjemno zdravstveno ponudbo. Citiram z letaka: Do zdravnika takoj, brez napotnice, brez doplačil, brez omejitev ... Zavarovalnicam zdravnikov očitno ne manjka (le od kod so prišli?). Tam vse klapa, normalno, saj gre za plačljive pakete. Ampak tudi Gorenjci, ki so jih čez noč oropali zdravniških storitev, pošteno plačujejo zdravstveno zavarovanje.
Fotografija z naslovom Boj za socialni kruh iz leta 1988 je na neki način napovedala konec jugoslovanskega režima, ki ljudem ni mogel več zagotoviti niti najosnovnejšega. Kaj neki napoveduje pretep za zdravnika v slovenskem zdravstvenem domu?
Ob ravsu zaradi bele halje sem se spomnil prizora iz daljnega leta 1988 v naši bivši državi, Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Prizora, ki ga je v Beogradu posnel tedanji fotograf Dela Srdjan Živulović in prejel nagrado za najboljšo novinarsko fotografijo leta. Tistega vročega avgustovskega dne so ljudje v dolgih vrstah čakali na kruh naš ne več vsakdanji, slovenski fotograf pa je posnel žensko s polnim naročjem štruc, po katerih stegujejo roke druge čakajoče.
No, trideset let po boju za kruh v socializmu smo v kapitalizmu doživeli spopad za osnovno zdravniško oskrbo. In medtem ko odgovorni v vseh teh letih od osamosvojitve niso znali zagotoviti učinkovitega javnega zdravstvenega sistema in osebja – zaboga, povečajte že vpis na medicinski faks ali pa sprostite uvoz tujih zdravnikov! –, moj nabiralnik polnijo reklame zavarovalnic z izjemno zdravstveno ponudbo. Citiram z letaka: Do zdravnika takoj, brez napotnice, brez doplačil, brez omejitev ... Zavarovalnicam zdravnikov očitno ne manjka (le od kod so prišli?). Tam vse klapa, normalno, saj gre za plačljive pakete. Ampak tudi Gorenjci, ki so jih čez noč oropali zdravniških storitev, pošteno plačujejo zdravstveno zavarovanje.
Fotografija z naslovom Boj za socialni kruh iz leta 1988 je na neki način napovedala konec jugoslovanskega režima, ki ljudem ni mogel več zagotoviti niti najosnovnejšega. Kaj neki napoveduje pretep za zdravnika v slovenskem zdravstvenem domu?
