NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Lokalno je nevarno
Občina je lahko lep kup(ček) gnoja, na katerem se radi petelinijo lokalni šerifi.
Odpri galerijo
Na lokalni ravni vse od osamosvojitve dosegamo prav neverjetno rast. Samo pomislite: še leta 1991 je bilo na ozemlju mlade demokracije komaj 60 občin, že 1995. smo zrasli na 147, tri leta pozneje pa je putka Slovenija dobila še 46 občinskih piščančkov za nafutrat. Kot namreč veste, veliko občin potrebuje pomoč, saj se ne zmorejo preživljati same. No, pa saj je tudi mati, kura Slovenija, ves čas zadolžena, a ne.
Drobitev, pardon, rast se je nadaljevala in januarja 2006 je od Goričkega do Pirana reci in piši že 206 občin, do konca istega leta se jih je zvalilo še pet, 2011. pa smo pristali pri zdajšnjem številu – 212. Med njimi imamo tudi palčka Odrance z ozemljem pičlih sedem kvadratnih kilometrov in palčico Osilnico, v kateri živi 370 ljudi (od tega je 154 delovno aktivnih).
Ob tem širjenju lokalne samouprave je zanimivo, da je kljub množenju občin (se pravi, da je zanje obstajal interes skupnosti) kar 10 takih, ki imajo istega župana že 24 let. In tudi pred letošnjimi lokalnimi volitvami, slišim, kar nekaj županov in županj ne bo imelo niti enega protikandidata.
Kdo bi vedel, zakaj je tako. Morda res zato, ker so trenutni oblastniki tako superdobri, da ne potrebujejo opozicije. Morda je preprosto premalo ljudi za vse te funkcije. No, morda pa so tisti na prestolu postali nedotakljivi in je skakanje v njihovo zelje nevarno. Občina je pač lep kup(ček) gnoja, na katerem se radi petelinijo lokalni šerifi. Denimo zaradi kupčkanja z občinskimi zemljišči, ki jim lahko pravi ljudje na pravem mestu ob pravem času spremenijo namembnost iz manjvrednega ozemlja v donosne parcele. In če pride preblizu kak nebodigatreba, je seveda ravs in kavs.
V Sloveniji je ukvarjanje z lokalno politiko očitno bolj nevarno kot državno politiziranje. O tem je pred bližnjimi volitvami kar nekaj dokazov: obešena lutka in predrte gume na avtomobilu mariborske kandidatke, 500-evrske kazni za jezikave nasprotnike v oazi Puščavskega lisjaka, zdaj še napad v Tržiču, kjer so zlomili nos (pre)kritičnemu občanu. Pa se kampanja še začela ni dobro.
Drobitev, pardon, rast se je nadaljevala in januarja 2006 je od Goričkega do Pirana reci in piši že 206 občin, do konca istega leta se jih je zvalilo še pet, 2011. pa smo pristali pri zdajšnjem številu – 212. Med njimi imamo tudi palčka Odrance z ozemljem pičlih sedem kvadratnih kilometrov in palčico Osilnico, v kateri živi 370 ljudi (od tega je 154 delovno aktivnih).
Ob tem širjenju lokalne samouprave je zanimivo, da je kljub množenju občin (se pravi, da je zanje obstajal interes skupnosti) kar 10 takih, ki imajo istega župana že 24 let. In tudi pred letošnjimi lokalnimi volitvami, slišim, kar nekaj županov in županj ne bo imelo niti enega protikandidata.
Občina je lahko lep kup(ček) gnoja, na katerem se radi petelinijo lokalni šerifi.
Kdo bi vedel, zakaj je tako. Morda res zato, ker so trenutni oblastniki tako superdobri, da ne potrebujejo opozicije. Morda je preprosto premalo ljudi za vse te funkcije. No, morda pa so tisti na prestolu postali nedotakljivi in je skakanje v njihovo zelje nevarno. Občina je pač lep kup(ček) gnoja, na katerem se radi petelinijo lokalni šerifi. Denimo zaradi kupčkanja z občinskimi zemljišči, ki jim lahko pravi ljudje na pravem mestu ob pravem času spremenijo namembnost iz manjvrednega ozemlja v donosne parcele. In če pride preblizu kak nebodigatreba, je seveda ravs in kavs.
V Sloveniji je ukvarjanje z lokalno politiko očitno bolj nevarno kot državno politiziranje. O tem je pred bližnjimi volitvami kar nekaj dokazov: obešena lutka in predrte gume na avtomobilu mariborske kandidatke, 500-evrske kazni za jezikave nasprotnike v oazi Puščavskega lisjaka, zdaj še napad v Tržiču, kjer so zlomili nos (pre)kritičnemu občanu. Pa se kampanja še začela ni dobro.
