NA EKS
Kolumna Dušana Malovrha: Mački v žaklju
Najbrž ste na kožici lastnih prstov že občutili, kako težko se razprejo sprijete plastične vrečice, v katere nabiramo sadeže.
Odpri galerijo
Bralkin slovenski krompir
Korona je obrnila na glavo tudi naše nakupovalne navade. Manj hodimo v trgovino, čedalje več stvari nabavljamo po spletu. Kar je seveda idealna priložnost za natege. Ne le na internetu, ampak tudi v štacunah starega tipa. Eni in drugi, fizikalci in spletkarji, ki nimajo dobrih namenov ali dobrega blaga, pač najbrž računajo, da se stranki, tudi če bo ugotovila, da kupljeno ni ustrezno, ne bo dalo nazaj v trgovino za vsako figo. Sploh ne v teh časih. In potem k svoji robi zelo radi priložijo kako figo. No, ali pa sploh nič.
Kar se spletnega šopinga tiče, sem izračunal, da sem bil v zadnjem letu opeharjen ali kakor koli že rečemo, ko nekaj naročiš in plačaš, vendar naročenega ne prejmeš, za približno sto evrov. Čistega. Pustimo ob strani zamude, čeprav je tudi čas denar, mar ne. Očitno pa me lanski nategi niso izučili. Zadnjič sem se hotel naročiti na prenose z rokometnega svetovnega prvenstva v Egiptu.
Do ponudnika sem prišel prek domnevno kredibilnega portala z območja nekdanje skupne države, a naletel na mino. Bil sem pohlepen in stiskaški obenem, še najbolj pa naiven. In sem jim navkljub kobajagi brezplačni storitvi zaupal cifro moje kartice. Ja, vem, naivno, ultradebilno. Kakor koli, na hitro sem ostal brez 30 evrov in z geslom, ki ni delovalo.
Rokometne rane se še niso zacelile, kreditno kartico sem po nasvetu banke preventivno zablokiral (najbrž jo bom tudi preklical, saj brexitovskih nategunov iz Anglije nikakor ne prikličem), pa se je že odprla sveža rana. Na mino presenečenja sem nagazil med sadjem in zelenjavo.
Najbrž ste na kožici lastnih prstov že občutili, kako težko se razprejo sprijete plastične vrečice, v katere nabiramo sadeže. Nekako nam tudi ni, da bi si v trgovini prste oslinili, zato raje posegamo po zabojčkih ali posodicah, v katerih so živila že sortirana, zapakirana, kodirana in, ja, dražja. Otročad pa rada pozoblje jagode tudi pozimi, letni časi jih ne zanimajo kaj dosti, niti to, ali prihajajo iz Španije, Čila ali z Janč, kar je denimo pomembno za fotra. Dva zabojčka italijanskih, fragole, sem si tako od blizu in z vseh strani ogledal. Razen od spodaj. In prav spodaj so bile, sem ugotovil, ko sem doma razpakiral, podtaknjene nagnite. Vsaj za polovico zabojčka je bilo neužitnih iz obeh pakiranj. Sem jih pofotkal, kot vidite, reklamacije pa nisem naredil.
Sicer pa nisem edini. Še zdaleč ne. Jezna bralka, kot se je podpisala, nam je poslala fotografijo svojega mačka, pardon, krompirja v žaklju. Fotko, ki jo objavljamo, je podkrepila z besedami: Danes sem želela pripraviti pire krompir. Kupila sem dva kilograma in pol slovenskega, doma pa ugotovila, da je v zavitku uporaben en sam gomolj. Žal, gospa ni imela krompirja. Približno tako, kot jaz nisem imel jagod. Nekaj gnilega je v deželi koronski.
Bralkin slovenski krompir
Kar se spletnega šopinga tiče, sem izračunal, da sem bil v zadnjem letu opeharjen ali kakor koli že rečemo, ko nekaj naročiš in plačaš, vendar naročenega ne prejmeš, za približno sto evrov. Čistega. Pustimo ob strani zamude, čeprav je tudi čas denar, mar ne. Očitno pa me lanski nategi niso izučili. Zadnjič sem se hotel naročiti na prenose z rokometnega svetovnega prvenstva v Egiptu.
Do ponudnika sem prišel prek domnevno kredibilnega portala z območja nekdanje skupne države, a naletel na mino. Bil sem pohlepen in stiskaški obenem, še najbolj pa naiven. In sem jim navkljub kobajagi brezplačni storitvi zaupal cifro moje kartice. Ja, vem, naivno, ultradebilno. Kakor koli, na hitro sem ostal brez 30 evrov in z geslom, ki ni delovalo.
Rokometne rane se še niso zacelile, kreditno kartico sem po nasvetu banke preventivno zablokiral (najbrž jo bom tudi preklical, saj brexitovskih nategunov iz Anglije nikakor ne prikličem), pa se je že odprla sveža rana. Na mino presenečenja sem nagazil med sadjem in zelenjavo.
Najbrž ste na kožici lastnih prstov že občutili, kako težko se razprejo sprijete plastične vrečice, v katere nabiramo sadeže. Nekako nam tudi ni, da bi si v trgovini prste oslinili, zato raje posegamo po zabojčkih ali posodicah, v katerih so živila že sortirana, zapakirana, kodirana in, ja, dražja. Otročad pa rada pozoblje jagode tudi pozimi, letni časi jih ne zanimajo kaj dosti, niti to, ali prihajajo iz Španije, Čila ali z Janč, kar je denimo pomembno za fotra. Dva zabojčka italijanskih, fragole, sem si tako od blizu in z vseh strani ogledal. Razen od spodaj. In prav spodaj so bile, sem ugotovil, ko sem doma razpakiral, podtaknjene nagnite. Vsaj za polovico zabojčka je bilo neužitnih iz obeh pakiranj. Sem jih pofotkal, kot vidite, reklamacije pa nisem naredil.
Jagode, ki niso z Janč.
Sicer pa nisem edini. Še zdaleč ne. Jezna bralka, kot se je podpisala, nam je poslala fotografijo svojega mačka, pardon, krompirja v žaklju. Fotko, ki jo objavljamo, je podkrepila z besedami: Danes sem želela pripraviti pire krompir. Kupila sem dva kilograma in pol slovenskega, doma pa ugotovila, da je v zavitku uporaben en sam gomolj. Žal, gospa ni imela krompirja. Približno tako, kot jaz nisem imel jagod. Nekaj gnilega je v deželi koronski.
