Kolumna Dušana Malovrha: Mahate ali ne mahate?

Ne uporabljam twitterja, čeprav sem si nekoč celo ustvaril račun na tem družabnem omrežju. Sem bolj speča celica. Kaj vse se natvita, preberem iz druge roke. Včeraj, ko sem ravno hotel stipkati tole kolumno in sem imel že na koncu jezika, se pravi na blazinicah prstov, Muro in to, kako pomembno je, da so lige odprte, in da bi za tak nogometni klub tudi sam hotel navijati (če ne bi bil že oddan), sem na portalu slovenskenovice.si naletel na novičko o dnevu mladosti. Za tiste, ki ste v cvetu mladosti in ne veste, kaj za en dan je to bil: v naši nekdanji državi, Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, smo 25. maja z obilo proslav in predajo štafete zaznamovali rojstni dan predsednika Josipa Broza - Tita.

Skratka, ena gospa, morda bi moral reči tovarišica, se je s tvitom spomnila dneva mladosti. Rutke, štafeta, veselje. Druga gospa, tej nikakor ne smem reči tovarišica, pa je čivknila, da ji je bilo za dan mladosti slabo zaradi dolgega čakanja na soncu in vrtenja zastavic ob cesti, po kateri naj bi pripeljali »njegovo cesarstvo Tita«, kot je zapisala.

Nas nikoli niso poslali čakat njegovega cesarstva, ne drznem pa si špekulirati, ali bi mu mahal radostnega srca, ali bi mi bilo slabo, a bi vseeno mahal, ali pa sploh ne bi mahal. Priznam pa, da se v tiste čase rad vračam, celo preveč rad, odkar obstaja internet. Ampak vračam se denimo po muziko moje mladosti. Ne po dan mladosti. Štafeto za Tita pustim stati. Spati. Kakor koli. Za ene so bili tisti časi svinčeni, za nekatere zlati. Kakor so vsi časi. Noben čas ni za vse dober, boljši, najboljši. Vsako obdobje se lahko stopnjuje tudi drugače: slabo, slabše, najslabše. Vedno so eni zgoraj, drugi spodaj. No, obstajajo še tretji, nekje vmes.
Nešto između, Nekaj vmesnega, je film iz tistih časov o tistem času. Če ga še niste videli, si ga poglejte. Sam si ga bom tudi moral, ker se ne spomnim ničesar več, razen tega, da mi je bil zelo všeč in da igra Miki Manojlović, ki se zaplete v romanco z Američanko. Ta seveda ne razume dogajanja v Jugoslaviji in nekoč obupa nad to ne tič ne miš državo, v kateri je vsake toliko česa primanjkovalo. »No avokado, no nothing, pičkumater!« je norela bejba. In ga zapustila. Tipa in Jugo. Državo, ki je bila nekje vmes, nekaj vmesnega. Neuvrščena. Hja, morda ji prav zaradi tega ni zneslo. Razpadla je in v prepad potegnila na tisoče življenj.

Ampak če bodo spet prišli časi – saj ni res, pa je, da se nekateri pripravljajo nanje? –, ko bomo lahko (pre)živeli le tako, da bomo mahali bodisi staremu bodisi kakemu novemu carju, potem nam bog pomagaj. Ali pa marksinengels. Ali pa tretji človek, neuvrščen. Nekateri pač niso mahali ne tedaj niti ne bi mahali zdaj. Vsaj politikom ne. Rogliču in Pogačarju, Dragiću in Dončiću, Oblaku in Handanoviću, Muri, Mariboru ali Olimpiji, njim pa z veseljem.