NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Moja mala delnica
Edine delnice, ki jih je poznal še iz SFRJ Jugoslavije, so bile Delnice na Hrvaškem.
Odpri galerijo
Nekoč je živela mala delnica. Kot nedonošenček se je rodila iz združitve lastniškega certifikata in pooblaščene investicijske družbe (PID). Prvi, se pravi certifikat, je bil en naivno evforičen model z začetkov osamosvojitvene ekonomije, ki se je pustil zapeljati in nato nategniti lahkoživki sumljivega slovesa. Pooblaščeni investicijski družbi, torej.
Nedonošena mala delnica se je razvijala zelo slabo, v bistvu nikoli ni zaživela, ampak je le umirala. Na obroke. Njen lastnik, se pravi moja malenkost, o trgovanju z delnicami ni imel pojma – edine delnice, ki jih je poznal iz Socialistične federativne republike Jugoslavije, so bile Delnice na Hrvaškem –, zato je njihovo upravljanje zaupal takozvanim upravljavcem. Izkazalo se je, da ti o upravljanju za druge niso imeli pojma, domnevam, da so pred propadom zase le poskrbeli.
Mojo malo delnico so potem vso shirano (sam papir je je še bil) vzdrževali na aparatih (na papirju) v nekakšnem državnem depoju, zato nisem razumel, zakaj so mi za sirotico nekateri vseeno ponujali denar. Če bi jo radi kupili, potem iz nje vendar še kaj bo, sem natuhtal. Opomogla si bo in nekoč celo kotirala na borzi. Mimogrede, a kdo ve, ali borza pri nas sploh še obstaja?
Male delnice tako nisem prodal niti najslabšemu ponudniku (najboljšega itak ni bilo nikoli). Vsake toliko sem še dobil obvestilo o njej, na koncu sem jo zaupal borznoposredniški hiši, ki pa je po nekaj pompoznih dopisih propadla. Medtem so propadle tudi delnice, k nakupu katerih me je namamila prav Slovenija, moja država. Saj še pomnite, tovariši – enkabeem? Z izbrisom pošteno kupljenega so mi poleg fičnikov dokončno vzeli tudi voljo do kakršnega koli pečanja z delnicami. Če malega delničarja namreč ne izbriše država, ga iztisne veliki vlagatelj.
No, zdaj bodo v krsto mojega delničarstva zabili še zadnji žebelj. Če do 1. septembra svoje pozabljene delnice ne poberem od koder koli že, jo bodo prenesli na skupni državni račun, kot še 65.000 državljanom in državljankam, sem izvedel po naključju. Nobenega obvestila države, nobenega vabila banke. Samo osmrtnica.
Nedonošena mala delnica se je razvijala zelo slabo, v bistvu nikoli ni zaživela, ampak je le umirala. Na obroke. Njen lastnik, se pravi moja malenkost, o trgovanju z delnicami ni imel pojma – edine delnice, ki jih je poznal iz Socialistične federativne republike Jugoslavije, so bile Delnice na Hrvaškem –, zato je njihovo upravljanje zaupal takozvanim upravljavcem. Izkazalo se je, da ti o upravljanju za druge niso imeli pojma, domnevam, da so pred propadom zase le poskrbeli.
Edine delnice, ki jih je poznal še iz SFRJ Jugoslavije, so bile Delnice na Hrvaškem.
Mojo malo delnico so potem vso shirano (sam papir je je še bil) vzdrževali na aparatih (na papirju) v nekakšnem državnem depoju, zato nisem razumel, zakaj so mi za sirotico nekateri vseeno ponujali denar. Če bi jo radi kupili, potem iz nje vendar še kaj bo, sem natuhtal. Opomogla si bo in nekoč celo kotirala na borzi. Mimogrede, a kdo ve, ali borza pri nas sploh še obstaja?
Male delnice tako nisem prodal niti najslabšemu ponudniku (najboljšega itak ni bilo nikoli). Vsake toliko sem še dobil obvestilo o njej, na koncu sem jo zaupal borznoposredniški hiši, ki pa je po nekaj pompoznih dopisih propadla. Medtem so propadle tudi delnice, k nakupu katerih me je namamila prav Slovenija, moja država. Saj še pomnite, tovariši – enkabeem? Z izbrisom pošteno kupljenega so mi poleg fičnikov dokončno vzeli tudi voljo do kakršnega koli pečanja z delnicami. Če malega delničarja namreč ne izbriše država, ga iztisne veliki vlagatelj.
No, zdaj bodo v krsto mojega delničarstva zabili še zadnji žebelj. Če do 1. septembra svoje pozabljene delnice ne poberem od koder koli že, jo bodo prenesli na skupni državni račun, kot še 65.000 državljanom in državljankam, sem izvedel po naključju. Nobenega obvestila države, nobenega vabila banke. Samo osmrtnica.
