NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Na lastno odgovornost
Če je nekje tako nevarno, da je to treba povedati s toliko opozorili, mar ni potem bolje prepovedati?
Odpri galerijo
V petek, 28. julija, sem imel prost dan. Vremenska prognoza za Roglo je bila idealna za izlet: v primerjavi s pasjo vročino nad 30 stopinj v dolini so jih tam, na jurja in pol nadmorske, napovedali deset manj. In kakšno plohico zraven. Niso se zmotili, res je bilo znosno sveže, pa tudi zalilo nas je. Kar trikrat v treh urah, kolikor smo špancirali do Lovrenških jezer in nazaj.
Na odcepu z glavne pešpoti do te pohorske znamenitosti stoji poleg kažipota tabla z napisom: Pozor. Lesena pot je v slabem stanju, hodite previdno. Spodaj še prevod v angleščino in nemščino, kar najbrž priča o veliki obiskanosti jezer, nič pa o tem, kdo se je tako potrudil s tablo, nima pa toliko čuta za pohodnike, volje, denarja ali česa tretjega, da bi obnovil pot, ki je do močvirnatega terena speljana po tramovih. Žal tako strohnelih in polomljenih, da si pohodnik en, dva, tri zvije gleženj. Sklepam, da masivnih tramov že lep čas niso popravljali. Raje so le zasadili opozorilno tablo in odgovornost preložili na pleča turistov. Nekaj podobnega sem doživel lani na sprehodu od Strunjana do Pirana; tudi tam so me s tablami opozorili, a na smrtno nevarno pot zaradi krušenja kamenja vendarle spustili – na lastno odgovornost.
Ko sem se v petek z Rogle vrnil domov in prisluhnil večernim poročilom, me je kot vso slovensko javnost pretresla novica o strašni nesreči na Soči. Nenadoma zvišan pretok reke je odnesel nemočnega 10-letnega dečka v smrt. Nekdo je hitel s pojasnjevanjem, češ da je tamkajšnja kopalna voda opremljena z vsemi potrebnimi opozorili. Ena, dve, tri, štiri znake sem naštel v televizijskem prispevku o žalostnem dogodku. Toda, če je nekje tako nevarno, da je to treba povedati s toliko opozorili, mar ni potem bolje prepovedati? Sploh če so se tam tragedije že zgodile. Žal se je morala zgoditi tudi petkova, da bodo končno ukrepali, kot bi morali že zdavnaj.
V Sloveniji radi kažemo s prstom na neprimerno obute planince, neprevidne kopalce in tako naprej. Kaj če bi za spremembo pokazali še na koga drugega? Po eni strani se išče krivca za vsako figo, po drugi pa smo navadni državljani vse prevečkrat prepuščeni zgolj – lastni odgovornosti.
Na odcepu z glavne pešpoti do te pohorske znamenitosti stoji poleg kažipota tabla z napisom: Pozor. Lesena pot je v slabem stanju, hodite previdno. Spodaj še prevod v angleščino in nemščino, kar najbrž priča o veliki obiskanosti jezer, nič pa o tem, kdo se je tako potrudil s tablo, nima pa toliko čuta za pohodnike, volje, denarja ali česa tretjega, da bi obnovil pot, ki je do močvirnatega terena speljana po tramovih. Žal tako strohnelih in polomljenih, da si pohodnik en, dva, tri zvije gleženj. Sklepam, da masivnih tramov že lep čas niso popravljali. Raje so le zasadili opozorilno tablo in odgovornost preložili na pleča turistov. Nekaj podobnega sem doživel lani na sprehodu od Strunjana do Pirana; tudi tam so me s tablami opozorili, a na smrtno nevarno pot zaradi krušenja kamenja vendarle spustili – na lastno odgovornost.
Če je nekje tako nevarno, da je to treba povedati s toliko opozorili, mar ni potem bolje prepovedati?
Ko sem se v petek z Rogle vrnil domov in prisluhnil večernim poročilom, me je kot vso slovensko javnost pretresla novica o strašni nesreči na Soči. Nenadoma zvišan pretok reke je odnesel nemočnega 10-letnega dečka v smrt. Nekdo je hitel s pojasnjevanjem, češ da je tamkajšnja kopalna voda opremljena z vsemi potrebnimi opozorili. Ena, dve, tri, štiri znake sem naštel v televizijskem prispevku o žalostnem dogodku. Toda, če je nekje tako nevarno, da je to treba povedati s toliko opozorili, mar ni potem bolje prepovedati? Sploh če so se tam tragedije že zgodile. Žal se je morala zgoditi tudi petkova, da bodo končno ukrepali, kot bi morali že zdavnaj.
V Sloveniji radi kažemo s prstom na neprimerno obute planince, neprevidne kopalce in tako naprej. Kaj če bi za spremembo pokazali še na koga drugega? Po eni strani se išče krivca za vsako figo, po drugi pa smo navadni državljani vse prevečkrat prepuščeni zgolj – lastni odgovornosti.
