NA EKS
Kolumna Dušana Malovrha: Najprej izbrisana, zdaj zlorabljena
Poleg Dnevnika Ane Frank so na umaknjenem seznamu tudi temeljna slovenska dela.
Odpri galerijo
Poleg Dnevnika Ane Frank so na umaknjenem seznamu tudi temeljna slovenska dela.
Okoli letošnjega 27. januarja, svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta, je pri nas izbruhnil škandal, imenovan izbris Ane Frank. Kot strela z jasnega je udarila novica, češ da so sloviti dnevnik te judovske deklice nesrečne usode odstranili s seznama obveznih del v naših šolah.
Po objavi novice je sledilo vsesplošno zgražanje in ogorčenje. Upravičeno.
Če nočemo, da se kaj takega, kot je bil genocid nad Judi v drugi svetovni vojni, ponovi, je na grozodejstvo treba opozarjati vedno znova, iz (šolskega) leta v (šolsko) leto. Tudi s pomočjo Ane Frank. Čeprav, priznam, sam te pretresljive knjige nisem prebral. Ne v šolskih letih ne pozneje. Ampak jo imam na seznamu, tako kot Nekropolo Borisa Pahorja o njegovem trpljenju v nacističnih taboriščih.
Sem pa zato prečital Davida Albaharija (Götz in Meyer), Prima Levija (Potopljeni in rešeni) in Wolfganga Benza (Holokavst), od katerega med drugim izvemo, kaj je napeljalo naciste k industrializaciji končne rešitve judovskega vprašanja: »Ker je bila usmrtitev s streljanjem mučna in draga in tudi naporna za živce strelcev, so pristojni kmalu začeli iskati bolj znosne metode morjenj.« Iz zgodovine vemo, kaj je to, znosna metoda: zaplinjevanje, najprej v plinskih vozovih, potem v celicah.
Sodelavec Iztok Ilich, večkrat nagrajeni publicist, prevajalec, knjižni urednik in založnik, mi je predlagal, da bi tudi sam za Nedeljske novice napisal članek o nezaslišani odločitvi zavoda za šolstvo. Članek je objavljen na straneh pred temi vrsticami. Strinjala sva se, tudi o tem, da je treba pogledati v zaodrje škandala. Ob vsej politični korektnosti državnih uradnikov si je bilo namreč težko predstavljati, da so kar tako izbrisali nedolžno dekletce, ki se je pred nacisti skrivala v hiši v Amsterdamu. In pisala za prihodnje rodove. No, izkazalo se je, da je škandalozen sam izbruh škandala.
Prvič: odločitev o ukinitvi seznama priporočenih knjig v osnovnih šolah sega v leto 2018! In kakor mi je namignil striček Gugl, se s tem ne mediji ne avtorji do letos niso ukvarjali. Da o politikih ne govorimo. Zdaj pa kar naenkrat – plaz. Kar seveda ni nepomembno v trenutni popolnoma razgreti in razklani stvarnosti: odločitev o ukinitvi bralnega seznama je sprejela neka povsem tretja vlada. Ne sedanja in niti ne predzadnja. Kako to, da skoraj štiri leta izbris Ane Frank ni zanimal skoraj nikogar od armade dušebrižnikov, ki se je formirala letos?
Drugič. Z upoštevanjem dejstva, da spada Dnevnik Ane Frank med temeljna dela vzgoje in izobraževanja vsake demokratične družbe, se vprašajmo to, kar se ni (skoraj) nihče: kaj pa druge knjige, so bile tudi izbrisane? Da, bile so, in to take, ki so temeljnega pomena za našo, slovensko deco: Martin Krpan Frana Levstika, Solzice Prežihovega Voranca, Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja. Med drugimi. A teh ni omenjal nihče, o teh debata ni stekla.
In tretjič, nedopustno je, da so na učitelje preložili tako veliko odgovornost. Zato naši otroci ne le da ne bodo poznali biserov svetovne otroške in mladinske literature, ampak – kar je še huje – med svojim šolanjem ne bodo izvedeli niti tega, da jih ima tudi slovenski narod. Bisere, namreč.
Po objavi novice je sledilo vsesplošno zgražanje in ogorčenje. Upravičeno.
Če nočemo, da se kaj takega, kot je bil genocid nad Judi v drugi svetovni vojni, ponovi, je na grozodejstvo treba opozarjati vedno znova, iz (šolskega) leta v (šolsko) leto. Tudi s pomočjo Ane Frank. Čeprav, priznam, sam te pretresljive knjige nisem prebral. Ne v šolskih letih ne pozneje. Ampak jo imam na seznamu, tako kot Nekropolo Borisa Pahorja o njegovem trpljenju v nacističnih taboriščih.
Poleg Dnevnika Ane Frank so na umaknjenem seznamu tudi temeljna slovenska dela.
Sem pa zato prečital Davida Albaharija (Götz in Meyer), Prima Levija (Potopljeni in rešeni) in Wolfganga Benza (Holokavst), od katerega med drugim izvemo, kaj je napeljalo naciste k industrializaciji končne rešitve judovskega vprašanja: »Ker je bila usmrtitev s streljanjem mučna in draga in tudi naporna za živce strelcev, so pristojni kmalu začeli iskati bolj znosne metode morjenj.« Iz zgodovine vemo, kaj je to, znosna metoda: zaplinjevanje, najprej v plinskih vozovih, potem v celicah.
Sodelavec Iztok Ilich, večkrat nagrajeni publicist, prevajalec, knjižni urednik in založnik, mi je predlagal, da bi tudi sam za Nedeljske novice napisal članek o nezaslišani odločitvi zavoda za šolstvo. Članek je objavljen na straneh pred temi vrsticami. Strinjala sva se, tudi o tem, da je treba pogledati v zaodrje škandala. Ob vsej politični korektnosti državnih uradnikov si je bilo namreč težko predstavljati, da so kar tako izbrisali nedolžno dekletce, ki se je pred nacisti skrivala v hiši v Amsterdamu. In pisala za prihodnje rodove. No, izkazalo se je, da je škandalozen sam izbruh škandala.
Prvič: odločitev o ukinitvi seznama priporočenih knjig v osnovnih šolah sega v leto 2018! In kakor mi je namignil striček Gugl, se s tem ne mediji ne avtorji do letos niso ukvarjali. Da o politikih ne govorimo. Zdaj pa kar naenkrat – plaz. Kar seveda ni nepomembno v trenutni popolnoma razgreti in razklani stvarnosti: odločitev o ukinitvi bralnega seznama je sprejela neka povsem tretja vlada. Ne sedanja in niti ne predzadnja. Kako to, da skoraj štiri leta izbris Ane Frank ni zanimal skoraj nikogar od armade dušebrižnikov, ki se je formirala letos?
Drugič. Z upoštevanjem dejstva, da spada Dnevnik Ane Frank med temeljna dela vzgoje in izobraževanja vsake demokratične družbe, se vprašajmo to, kar se ni (skoraj) nihče: kaj pa druge knjige, so bile tudi izbrisane? Da, bile so, in to take, ki so temeljnega pomena za našo, slovensko deco: Martin Krpan Frana Levstika, Solzice Prežihovega Voranca, Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja. Med drugimi. A teh ni omenjal nihče, o teh debata ni stekla.
In tretjič, nedopustno je, da so na učitelje preložili tako veliko odgovornost. Zato naši otroci ne le da ne bodo poznali biserov svetovne otroške in mladinske literature, ampak – kar je še huje – med svojim šolanjem ne bodo izvedeli niti tega, da jih ima tudi slovenski narod. Bisere, namreč.
