Kolumna Dušana Malovrha: Ne boj, mesarsko klanje

Sobota pod Stolom je bila čudovita. Vrba in druge vasi, povezane v pot kulturne dediščine, so se kopale v soncu, rojstne hiše Prešerna, Čopa, Finžgarja in Jalna ter spominski čebelnjak Antona Janše je oblegalo rekordno število pohodnikov. Menda se nas je zbralo kakih tisoč, ki smo se odpravili na desetkilometrsko pot. Jaz sem bil prvič na pohodu in drugič v pesnikovi rojstni hiši. Ta je zdaj končno povezana tudi s cerkvico sv. Marka, saj se je država končno pogodila s sosedi in od njih odkupila bližnje nepremičnine za naraščajoče turistične potrebe.

Gorenjski Gutenberg Lojze je otrokom zastonj tiskal spominske pildke, vstopnin v hiše očakov naše pisane besede tudi ni bilo, Pr' fotkarju smo se brezplačno fotografirali, med prostovoljci, ki so pohodnikom brezplačno točili čaj, se je znašel celo sam predsednik slovenskih čebelarjev Boštjan Noč. Poštena najditelja, gospod in gospa, sta se potrudila in mi vrnila sončna očala, ki sem jih izgubil v vrvežu na poti. Kot da smo se res zbrali sami taki, ki v srcu dobro mislimo.

Proslava, ki je sledila pohodu, fizkulturi, je bila druga pesem, druga kultura. Po stari dobri navadi se je spet nabijalo čez mačeho državo, ki je leto za letom in še vedno vsega kriva. Za kulturo ni razumevanja, ni dovolj denarja, ni ... Ni da ni.

Tudi osrednja državna proslava v Cankarjevem domu dan prej je minila v slogu prireditev zadnjih let, ko je bilo ob jadikovanju vedno poskrbljeno še za kak škandalček. Letos ga je zakuhal Magnifico, ki je v svoji pesmi zapel domnevno Prešernove verze: Zakaj se nunam trebuhi rede? Zato ker se farjem porivat puste. In si prislužil na eni strani aplavz in na drugi žvižge, na twitterju in po drugih družabnih omrežjih pa sprožil boj, kaj boj, mesarsko klanje. Ob tem da kljub vsej literarni znanosti, ki jo premoremo, ni jasno niti to, ali je sporne verze naš največji pesnik Prešeren, sicer znan tudi po zelo kvantaških in prostaških, dejansko spesnil ali ne.