NA EKS
Kolumna Dušana Malovrha: Nebo je visoko, Moskva pa daleč
Iz smeri glavnega mesta proti jugu države bo glavni razlog potovanj najbrž turizem. Cepilni turizem.
Odpri galerijo
Iz smeri glavnega mesta proti jugu države bo glavni razlog potovanj najbrž turizem. Cepilni turizem.
Tretjega januarja je po 50 letih po kočevski progi vlak spet popeljal tudi potnike. Po ponovni vzpostavitvi tovornega prometa pred dvema letoma se bodo lahko zdaj iz Kočevja v Ljubljano vozili predvsem na delo in v šole, iz smeri glavnega mesta proti jugu države pa bo glavni razlog potovanj najbrž turizem. Cepilni turizem.
Kajti medtem ko po večini države cepljenje proti covidu-19 zaostaja za plani, se lahko v Kočevju pohvalijo, da so najpomembnejšo domačo nalogo opravili z odliko. Ponekod niti prvega odmerka še niso prejeli 80-desetletniki in tisti iz najbolj ranljivih skupin, v mestu ob reki Rinži pa so pocepili že vse živo.
Prijateljica mi je omenila prijatelje, ki so – potem ko so slišali za zgodbo o uspehu v Kočevju – poklicali tamkajšnje pristojne in vprašali, ali bi se našlo cepivo še zanje. In so jih menda prijazno povabili. Prvo pikico v ramo je že prejela tudi moja kolegica (in moja generacija, se pravi najboljši letnik – 66). Čeprav je v dobri kondiciji in je v nasprotju z mano, ki sem takoj poslal pripravljenost za cepljenje na e-upravo in kmalu zatem še v svoj zdravstveni dom, prijavo poslala šele mesece po začetku zbiranja.
»Nebo je visoko, Moskva pa daleč,« se je namuznila, ko sem jo pobaral, kako ji je oziroma kako jim je uspelo pocepiti skoraj kompletno prebivalstvo, se pravi tiste, ki so izkazali interes. »Mi smo vseeno tako daleč od centrov, tako da se moramo zanesti sami nase. In smo se organizirali.«
Verjamem, da so se Kočevci res dobro organizirali. Njihovi zdravstveni delavci in itijevci so že sredi decembra vzpostavili sistem, ki ga država očitno ni bila sposobna še do danes. Pa imamo, na primer, ekipo Instituta Jože Stefan, ki so jo na svetovnem tekmovanju informacijskih projektov v boju proti pandemiji nagradili z 200 tisočaki za drugo mesto. Imamo ekipo prostovoljcev, ki so ustvarili sledilnik covida-19.
Verjamem, da so za uspeh kočevskega precepljenja zaslužni tudi navadni ljudje – ker so se pač bili pripravljeni cepiti v dovolj velikem številu. Ne pozabimo, da drugje po državi celo v marsikateri kritično ogroženi ustanovi odstotek pripravljenih na cepljenje ne preseže četrtine.
Ne morem pa verjeti, da na ravni države še nimamo učinkovitega sistema prijavljanja in naročanja cepljenja. Težko je razumeti, da se v dobi vsesplošne digitalizacije iz centrale ne da poveljevati dvomilijonski Sloveniji, tako da bi bolehna babica iz tam neke zapuščene Ljubljane prišla na vrsto pred mladim in zdravim fantom iz super urejenega Kočevja.
Ko sem pred dnevi kupoval po spletu, sem natikače, ker jih v trgovini v našem mestu niso imeli, naročil iz poslovalnice na čisto drugem koncu Slovenije, nato pa prevzel v »svoji« trgovini. Tako preprosto je to. Lahko.
Kajti medtem ko po večini države cepljenje proti covidu-19 zaostaja za plani, se lahko v Kočevju pohvalijo, da so najpomembnejšo domačo nalogo opravili z odliko. Ponekod niti prvega odmerka še niso prejeli 80-desetletniki in tisti iz najbolj ranljivih skupin, v mestu ob reki Rinži pa so pocepili že vse živo.
Prijateljica mi je omenila prijatelje, ki so – potem ko so slišali za zgodbo o uspehu v Kočevju – poklicali tamkajšnje pristojne in vprašali, ali bi se našlo cepivo še zanje. In so jih menda prijazno povabili. Prvo pikico v ramo je že prejela tudi moja kolegica (in moja generacija, se pravi najboljši letnik – 66). Čeprav je v dobri kondiciji in je v nasprotju z mano, ki sem takoj poslal pripravljenost za cepljenje na e-upravo in kmalu zatem še v svoj zdravstveni dom, prijavo poslala šele mesece po začetku zbiranja.
»Nebo je visoko, Moskva pa daleč,« se je namuznila, ko sem jo pobaral, kako ji je oziroma kako jim je uspelo pocepiti skoraj kompletno prebivalstvo, se pravi tiste, ki so izkazali interes. »Mi smo vseeno tako daleč od centrov, tako da se moramo zanesti sami nase. In smo se organizirali.«
Iz smeri glavnega mesta proti jugu države bo glavni razlog potovanj najbrž turizem. Cepilni turizem.
Verjamem, da so se Kočevci res dobro organizirali. Njihovi zdravstveni delavci in itijevci so že sredi decembra vzpostavili sistem, ki ga država očitno ni bila sposobna še do danes. Pa imamo, na primer, ekipo Instituta Jože Stefan, ki so jo na svetovnem tekmovanju informacijskih projektov v boju proti pandemiji nagradili z 200 tisočaki za drugo mesto. Imamo ekipo prostovoljcev, ki so ustvarili sledilnik covida-19.
Verjamem, da so za uspeh kočevskega precepljenja zaslužni tudi navadni ljudje – ker so se pač bili pripravljeni cepiti v dovolj velikem številu. Ne pozabimo, da drugje po državi celo v marsikateri kritično ogroženi ustanovi odstotek pripravljenih na cepljenje ne preseže četrtine.
Ne morem pa verjeti, da na ravni države še nimamo učinkovitega sistema prijavljanja in naročanja cepljenja. Težko je razumeti, da se v dobi vsesplošne digitalizacije iz centrale ne da poveljevati dvomilijonski Sloveniji, tako da bi bolehna babica iz tam neke zapuščene Ljubljane prišla na vrsto pred mladim in zdravim fantom iz super urejenega Kočevja.
Ko sem pred dnevi kupoval po spletu, sem natikače, ker jih v trgovini v našem mestu niso imeli, naročil iz poslovalnice na čisto drugem koncu Slovenije, nato pa prevzel v »svoji« trgovini. Tako preprosto je to. Lahko.
