Kolumna Dušana Malovrha: Od 8. marca do 1. novembra
Imamo nenormalno veliko cvetličarn: eno na 2000 prebivalcev, evropsko povprečje je ena na 10.000.
Odpri galerijo
Če ne bo iznenada tudi pri nas udaril koronavirus in odpihnil množična zbiranja in prireditve, kot na primer v Italiji in Nemčiji, kjer so odpovedali sloviti leipziški knjižni sejem, v Düsseldorfu pa prestavili vodilni svetovni vinarski sejem ProWein, se nam konec tedna znova obeta veliko obleganje. Osmi marec je namreč čas, ko poleg zvončkov in trobentic zacvetijo tudi cvetličarne.
To je čas – edini v vsem letu –, ko moškim ni pod častjo postaviti se v dolgo vrsto za nekaj tako nemoškega. Za rože! Najdražji šopek rezanega cvetja z zelenjem in umetelno aranžiran je seveda za najdražjo, preprosta lončnica za mamo ali taščo, posamični cvet za najboljšo prijateljico (nikakor rdeč) ali ljubico (nujno rdeč), otročadi ženskega spola pa se rožic najbrž ne daje. Da ne bi slučajno kdo kaj pomislil.
Trgovce, ki so ceno zaščitnih mask zaradi velikega povpraševanja celo podeseterili, nekateri žalijo, češ da so vojni dobičkarji. Čeprav so le izkoristili trenutek. Tako kot cvetličarji, ki imajo na leto tri ali štiri take izkoriščevalske trenutke. Kjer je plen, se pravi kupci, so tudi plenilci. Kot je v temi novih Nedeljskih novic razkril izvrsten poznavalec razmer, Slovenci v marcu za dan žena in materinski dan v cvetličarnah zagonimo toliko cvenka, da so naši cvetličarji in vrtnarji preskrbljeni do dneva mrtvih 1. novembra. In to kljub temu da so zadnja leta velike trgovske verige trg preplavile s (pre)poceni tulipani in vrtnicami, kljub temu da menda izšolamo preveč cvetličarjev in imamo posledično prav nenormalno veliko cvetličarn: eno na približno 2000 prebivalcev.
Evropsko povprečje pred štirimi leti je bilo ena cvetličarna na 10.000 ljudi. Sicer pa rože k nam v glavnem lifrajo z nizozemskih cvetličnih borz. Slovenskega cvetja je čedalje manj, le še bolj za vzorec. Še vedno pa grem lahko na travnik natrgat avtohtonih zvončkov, vendar le en šopek na dan. Se pravi toliko rožic, kolikor jih lahko držim v roki med palcem in kazalcem, me straši 5. člen uredbe o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah.
To je čas – edini v vsem letu –, ko moškim ni pod častjo postaviti se v dolgo vrsto za nekaj tako nemoškega. Za rože! Najdražji šopek rezanega cvetja z zelenjem in umetelno aranžiran je seveda za najdražjo, preprosta lončnica za mamo ali taščo, posamični cvet za najboljšo prijateljico (nikakor rdeč) ali ljubico (nujno rdeč), otročadi ženskega spola pa se rožic najbrž ne daje. Da ne bi slučajno kdo kaj pomislil.
Imamo nenormalno veliko cvetličarn: eno na 2000 prebivalcev, evropsko povprečje je ena na 10.000.
Trgovce, ki so ceno zaščitnih mask zaradi velikega povpraševanja celo podeseterili, nekateri žalijo, češ da so vojni dobičkarji. Čeprav so le izkoristili trenutek. Tako kot cvetličarji, ki imajo na leto tri ali štiri take izkoriščevalske trenutke. Kjer je plen, se pravi kupci, so tudi plenilci. Kot je v temi novih Nedeljskih novic razkril izvrsten poznavalec razmer, Slovenci v marcu za dan žena in materinski dan v cvetličarnah zagonimo toliko cvenka, da so naši cvetličarji in vrtnarji preskrbljeni do dneva mrtvih 1. novembra. In to kljub temu da so zadnja leta velike trgovske verige trg preplavile s (pre)poceni tulipani in vrtnicami, kljub temu da menda izšolamo preveč cvetličarjev in imamo posledično prav nenormalno veliko cvetličarn: eno na približno 2000 prebivalcev.
Evropsko povprečje pred štirimi leti je bilo ena cvetličarna na 10.000 ljudi. Sicer pa rože k nam v glavnem lifrajo z nizozemskih cvetličnih borz. Slovenskega cvetja je čedalje manj, le še bolj za vzorec. Še vedno pa grem lahko na travnik natrgat avtohtonih zvončkov, vendar le en šopek na dan. Se pravi toliko rožic, kolikor jih lahko držim v roki med palcem in kazalcem, me straši 5. člen uredbe o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah.
