Kolumna Dušana Malovrha: Odrezani parklji
Najprej je dežurne dušebrižnike zmotilo tradicionalno martinovanje na posavski osnovni šoli, češ da žlahtna kapljica v taki ali drugačni obliki ne sodi v učilno zidano. Morda, toda ali res kdo verjame, da v vzgojno-varstvenih ustanovah ob vseh drugih slavjih nazdravljajo samo s sokom? Prireditev so odpovedali, usedlina po viharju v kozarcu vina pa se še ni povsem polegla, že so v Slovenskih goricah iz Miklavževega sprevoda vrgli svetnikove zveste spremljevalce parklje.
Zato, ker so »v preteklosti prestopili mejo dobrega okusa«, so zapisali prireditelji pod pritiskom nekaj staršev. In je letos menda prišel samo Miklavž z angelčki. Otroci, tudi poredni, so bili tako na varnem, ampak če bo šlo tako naprej, potem se lahko v nevarnosti znajde kdo drug. Nemara celo ptujski kurenti, cerkljanski laufarji in podobne pustne šeme izpadejo iz sheme. Ker se po davni šegi pač ne dobrikajo, temveč strašijo.
Otroci so bili na varnem, v nevarnosti pa se lahko kmalu znajdejo celo kurenti.
Pri nas doma je na Miklavžev večer po navadi zarožljalo iz smeri starih staršev. Otroška ušesa so se napela v pričakovanju, in če je bila parkeljnova šapa pretežka in je njegova veriga preglasno opozorila nase, se je mlada dušica kdaj tudi prestrašila. Seveda travma ni trajala dolgo – samo do darila. Sicer pa vemo, da se lahko otroček ustraši tudi prizora iz največje božične uspešnice, nedolžnega družinskega filma Sam doma. Ko dobi nerodni lopov razbeljeni likalnik direkt v čelo, na primer.
Ljudje smo različni, vsem je težko ustreči. Niso vsi dobri možje dobri za vse. Zato naj si vsakdo izbere tistega, ki mu paše. Komur ni všeč sveti Miklavž oz. njegovo pregrozno spremstvo, naj otroku pričara Božička s kokakolo in jelenčki. Kjer ne marajo niti amerikanizirane verzije dobrega moža, pa se lahko še vedno odločijo za zadnjega od treh decembrskih bradačev, rusofilskega dedka Mraza s srnicami in zajčki. Vsi različni, vsi radodarni.
