Komentar Dušana Malovrha: Ograja in ograjica
Do protibegunske ograje ne gojim ne simpatij ne antipatij. Poskušam razumeti njene nasprotnike, kot so zagovorniki človekovih pravic in pravic živali, prostega pretoka in sveta brez meja, turističnih delavcev in drugih. Razumem pa tudi, da ima ograja še drugo plat, tako kot imajo človekove pravice svojo narobno stran – dolžnosti. Sicer ubogi ljudje na begu pred vojnami ali tudi samo v lovu za boljšim življenjem so z ilegalnimi prehodi meje spravili v težavo državo in zmotili mir ljudi ob meji, odvrnili od obiska prenekaterega turista ter prestrašili nabiralce gozdnih sadežev, denimo. Sam med nabiranjem gob v obmejnem pasu beguncev nisem srečal, sem pa naletel na oblačila, potovalke in drugo, kar so puščali za sabo.
Ograja na meji odhaja na smetišče zgodovine, pri nas doma pa čaka in čaka, da jo postavimo.
Famozno panelno ograjo na slovensko-hrvaški meji bodo po sedmih letih demontirali, 50 km rezilne žice so bojda že odstranili. Prepreka je menda izgubila svoj namen, čeprav se razmere v svetu niso izboljšale in tudi reka beguncev ni presahnila. Ograja odhaja na smetišče zgodovine, le upamo pa lahko, da ne bo končala na pravem odpadu; da ne bo šlo v nič čisto vseh 36,7 milijona evrov, kolikor nas je doslej stala 143-kilometrska ovira. Če bi bila Slovenija Norveška, se ne bi bal za racionalno reciklažo, v našem sistemu ravnanja z odpadki pa lahko najbrž računamo le s kakim cigumigu zlatim odnašalcem starega železa in druge ropotije.
Odstranitev ograje bo stala 7 milijonov evrov, če bi bil izbran najcenejši ponudnik. No, tokrat je bil vsaj razpis, za razliko od postavitve, ko so 16,8 milijona oddali kar z neposrednim naročilom. Jah, lahko je s tujim tičem po koprivah, kot se reče. Nič ne peče.
Medtem pa pri nas doma ograjica ob prizidku čaka in čaka, da jo postavimo. Čakamo na najugodnejši trenutek – poznavalci so prišepnili, naj ne hitimo, ker bo izvajalce padec povpraševanja zaradi krize privil, da bodo slej ko prej znižali cene. Meseci minevajo, jaz pa še nisem slišal, da bi kaj zgrmelo na tla. Cene niso padle, plevel na vrtu pa raste. Hočem reči, državljan v nasprotju z državo vsak evro dvakrat obrne. Kajti ko bo ograjica enkrat postavljena, poti nazaj ne bo. Ne bo podiranja. Razen če se ne bo oglasil najslabši sosed in za vsak centimeter čez rob nad nas poslal inšpekcijo.
