Kolumna Dušana Malovrha: Po osamljeni Sloveniji
Ziher te bodo ustavili, je napovedal kolega, ko sem mu omenil nakano o križarjenju.
Odpri galerijo
V velikonočnem vzdušju se je končal četrti teden karantene in začel peti. Zunaj je bilo krasno vreme, v žepu novinarska dovolilnica za prestopanje občinskih meja. Idealna kombinacija za beg iz karantene, torej. »Ampak danes te bodo pa ziher, na Hrušici, če ne prej,« je napovedal kolega, ko sem mu omenil, da me v četrt stoletja z izpitom za avto policisti še nikoli niso ustavili.
Napolnil sem bidon z vodo, zavil sendvič v staniol papir, vrgel v avto še obvezni zaščitni koronapaket (maska, rokavice, razkužilo) in odpeljal. Najprej v tri krasne, kot rečejo moji rojstni regiji, trem zasavskim dolinam. Pri izstopu iz moje sedanje občine na skrajnem severu Dolenjske ni bilo kontrole, tudi pri prečkanju kranjsko-štajerske meje ni bilo organov. Na Trojanah, kjer po navadi kar mrgoli ljudi, le nekaj gradbenih delavcev. Krofov pa ne delajo. Niti za s sabo.
Od tam sem jo mahnil na skrajni sever domovine. Po navadi je spomladi na Jezerskem že polno motoristov, kolesarjev in drugih turistov, zdaj sem bil pri Planšarskem jezeru edini. No, skoraj. »Če pa ni zdržal, moral sem ga malo ven peljati,« se je muzal motorist iz Ljubljane, ki je prekršil občinsko karanteno.
Natankal sem še par litrov jezerske slatine, nato pa se spustil nazaj v dolino mimo bunkerjev iz druge svetovne vojne. V vojni proti koronavirusu pa nobenih nadzornih točk. Tudi ob izvozu z avtoceste pri Hrušici – nič. V Kranjski Gori sem parkiral pri jezeru. Tudi Jasna, ob sončnih dnevih prenatrpana destinacija, je žalostno samevala: štirje avti in nekaj sprehajalcev s socialno distanco vsaj 100 metrov. Klopice so prevezali s trakom za prepovedano, zato sem le še šklocnil koronaselfie z masko, zmazal malico in novinarsko patruljo obrnil proti domu. Ta prave, policijske patrulje vse do doma nobene. Slovenci se pravil in občin očitno držimo skrajno trezno – kot pijanec plota. Razen ene žabarske nikjer tuje, ne občinske duše: ne na Trojanah, ne na Jezerskem, ne v Kranjski Gori. Policisti pa … Policija pa je očitno vedela, da ne bo nikjer nikogar, zato ni brezveze postavljala zased. Mene bodo pa že kdaj drugič prvič ustavili.
Napolnil sem bidon z vodo, zavil sendvič v staniol papir, vrgel v avto še obvezni zaščitni koronapaket (maska, rokavice, razkužilo) in odpeljal. Najprej v tri krasne, kot rečejo moji rojstni regiji, trem zasavskim dolinam. Pri izstopu iz moje sedanje občine na skrajnem severu Dolenjske ni bilo kontrole, tudi pri prečkanju kranjsko-štajerske meje ni bilo organov. Na Trojanah, kjer po navadi kar mrgoli ljudi, le nekaj gradbenih delavcev. Krofov pa ne delajo. Niti za s sabo.
Od tam sem jo mahnil na skrajni sever domovine. Po navadi je spomladi na Jezerskem že polno motoristov, kolesarjev in drugih turistov, zdaj sem bil pri Planšarskem jezeru edini. No, skoraj. »Če pa ni zdržal, moral sem ga malo ven peljati,« se je muzal motorist iz Ljubljane, ki je prekršil občinsko karanteno.
Ziher te bodo ustavili, je napovedal kolega, ko sem mu omenil nakano o križarjenju.
Natankal sem še par litrov jezerske slatine, nato pa se spustil nazaj v dolino mimo bunkerjev iz druge svetovne vojne. V vojni proti koronavirusu pa nobenih nadzornih točk. Tudi ob izvozu z avtoceste pri Hrušici – nič. V Kranjski Gori sem parkiral pri jezeru. Tudi Jasna, ob sončnih dnevih prenatrpana destinacija, je žalostno samevala: štirje avti in nekaj sprehajalcev s socialno distanco vsaj 100 metrov. Klopice so prevezali s trakom za prepovedano, zato sem le še šklocnil koronaselfie z masko, zmazal malico in novinarsko patruljo obrnil proti domu. Ta prave, policijske patrulje vse do doma nobene. Slovenci se pravil in občin očitno držimo skrajno trezno – kot pijanec plota. Razen ene žabarske nikjer tuje, ne občinske duše: ne na Trojanah, ne na Jezerskem, ne v Kranjski Gori. Policisti pa … Policija pa je očitno vedela, da ne bo nikjer nikogar, zato ni brezveze postavljala zased. Mene bodo pa že kdaj drugič prvič ustavili.
