NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Poljska v mojem srcu
Zagotovo vem, da se ni pisal Lewandowski, ta je zaman trkal na Oblakova vrata nekaj dni pozneje.
Odpri galerijo
»Pi... šuka, ne me basat!« sem skoraj grdo zaklel, pa sta me zadržali na stežaj odprto okno in dejstvo, da nisem vedel, kdo se mi je v najmanj pravem trenutku obesil na zvonec dvoriščnih vrat. Komaj sem bil odložil šihtne cote in prijel za kuhalnico, da sfiniširam kosilo. »Ja, ja, že grem ...« Nekaj pod ribiškim klobučkom je švignilo čez dvorišče proti vhodu.
Odprem suhljatemu modelu v starodmodni jakni, s socialnimi, pardon socialističnimi očali in v prekratkih dolgih hlačah. Kot bi mi ga na prag zrežiral sam Jiři Menzel, avtor češkoslovaškega filma Moja mala vas, če se spomnite, in še bolj slovitega Strogo nadzorovani vlaki.
Jaz njemu dober dan, on meni pildek s sprintanim sporočilcem o tegobah, ki ga pestijo. Predvsem je gluhonem in prosi za kak evro, razberem iz slovensko-slovanske spakedranščine. Čeprav že odločen, da namenim kak evro, nisem želel izpasti popolnoma naiven. In v zrak zarišem pravokotnik, približno tako kot zadnje čase nogometni sodniki v negotovosti pokličejo na pomoč tehnologijo VAR in si ogledajo videoposnetek. Hotel sem mu namreč sporočiti: imate kak dokument? Razumel je, mi pokimal in jo pokazal. Osebno izkaznico – češki tip je bil v resnici Poljak! Kot da natančno sem skeniral kos plastike, a si drugega kot Poljska od osuplosti nisem zapomnil. Vem pa, da se ni pisal Lewandowski, ta je zaman trkal na Oblakova vrata nekaj dni pozneje v Stožicah.
Boleku ali Loleku sem lahko le še obrnil palec gor in mu na hvaležno razprto dlan natrosil drobiža. Smejalo se mu je, še enega je prepričal. Ne bom rekel nategnil, kajti mogoče je bil res gluhonem, da ne bi bil Poljak, ne dvomim. Narahlo se je priklonil in pozdravil v slovo, jaz pa kar nisem mogel nazaj v hišo. Gledal sem za njim in se čudil. Pomislite, kakšno pot je naredil, koliko volje, načrtovanja in denarja je treba, da je gluhonemi iz Gdanska ali Čenstohove pride na Dolenjsko. No, saj najverjetneje ni tako hudo – ampak še huje. Najbrž mojega Loleka ali Boleka za prvim vogalom v mercedesu čaka šef in mu pobere izplen. Nekateri pač znajo počrpati evropska sredstva.
Odprem suhljatemu modelu v starodmodni jakni, s socialnimi, pardon socialističnimi očali in v prekratkih dolgih hlačah. Kot bi mi ga na prag zrežiral sam Jiři Menzel, avtor češkoslovaškega filma Moja mala vas, če se spomnite, in še bolj slovitega Strogo nadzorovani vlaki.
Jaz njemu dober dan, on meni pildek s sprintanim sporočilcem o tegobah, ki ga pestijo. Predvsem je gluhonem in prosi za kak evro, razberem iz slovensko-slovanske spakedranščine. Čeprav že odločen, da namenim kak evro, nisem želel izpasti popolnoma naiven. In v zrak zarišem pravokotnik, približno tako kot zadnje čase nogometni sodniki v negotovosti pokličejo na pomoč tehnologijo VAR in si ogledajo videoposnetek. Hotel sem mu namreč sporočiti: imate kak dokument? Razumel je, mi pokimal in jo pokazal. Osebno izkaznico – češki tip je bil v resnici Poljak! Kot da natančno sem skeniral kos plastike, a si drugega kot Poljska od osuplosti nisem zapomnil. Vem pa, da se ni pisal Lewandowski, ta je zaman trkal na Oblakova vrata nekaj dni pozneje v Stožicah.
Boleku ali Loleku sem lahko le še obrnil palec gor in mu na hvaležno razprto dlan natrosil drobiža. Smejalo se mu je, še enega je prepričal. Ne bom rekel nategnil, kajti mogoče je bil res gluhonem, da ne bi bil Poljak, ne dvomim. Narahlo se je priklonil in pozdravil v slovo, jaz pa kar nisem mogel nazaj v hišo. Gledal sem za njim in se čudil. Pomislite, kakšno pot je naredil, koliko volje, načrtovanja in denarja je treba, da je gluhonemi iz Gdanska ali Čenstohove pride na Dolenjsko. No, saj najverjetneje ni tako hudo – ampak še huje. Najbrž mojega Loleka ali Boleka za prvim vogalom v mercedesu čaka šef in mu pobere izplen. Nekateri pač znajo počrpati evropska sredstva.
