NA EKS
Kolumna Dušana Malovrha: Povej mi, kje parkiraš, in povem ti, kdo si
Kakalne vrste so grozljivo dolge, zlasti za tiste, ki imajo res veliko veliko potrebo.
Odpri galerijo
Občinski redarji so na plaži pred mojimi očmi pustili popolnoma napačno parkirane avte. foto: dušan malovrh
Če bi prebral kolegov članek na drugi in tretji strani tegale časopisa, potem se mi to ne bi zgodilo. Pa ga nisem.
Torej. Vse je kazalo, da smo to pot končno in enkrat za spremembo pravočasno odrinili na pot. Resda ni bilo zajtrka, a tudi nervoze ni bilo. Radio in portali niso poročali o zastojih, in ko smo še pred osmo z dolenjskega zapeljali na primorski krak avtocestnega križa – milina. Promet povečan, a še vedno presenetljivo tekoč.
Ponosen, ker sem se izognil kolonam nedeljskih izletnikov, romarjev na dopuste in tranzitu, sem se pred sopotniki na glas spraševal: Pa kje so vsi? Kmalu sem izvedel.
Lahkotno športno in zanesljivo smo v jeklenem konjičku prijezdili do naše tradicionalne morske destinacije, ki je med covidom postala še bolj tradicionalna. »Mirno letovišče, razložena vas ob zalivu med Strunjanskim in Piranskim polotočkom v bližini glavne ceste Izola–Portorož,« se je zapisalo Francetu Planini v turističnem vodniku Slovenija. Ampak takrat se je pisalo leto 1964. Letos se piše nemirno 2021.
Skozi znameniti drevored 110 pinij, zasajen pred približno sto leti, je še šlo gladko, potem pa …
»Poglej, novo parkirišče! Že tukaj?« je vzkliknila sovoznica, takoj ko smo zavili z glavne ceste. Z desne mi je zagrozila trojezična opozorilna tabla: Globa/Ammenda/Fine 200 EUR. Iz smeri kopališča pa se je privalila kolonica avtov, zlovešči znak, da je parkirišče, kjer smo po navadi pustili avto, nabasano. Saj ljudje 9. uri vendar še ne odhajajo s plaže ... Tako sem izvedel, zakaj je bila avtocesta prazna – vsi so bili že tukaj. Na obali.
Saj ne veš, kaj je slabše. Ali plačaš vstopnino na plažo, kot je veljalo, dokler ni nekdo le prebral zakona in ugotovil, da ne sme nihče zaračunavati nečesa, kar je javno dobro, dostopa do morja. Ali pa je vstop prost, vendar je parkirnina dražja, kot je bila vstopnina: 12 evrov za osem ur. Vece na plaži je sicer zastonj, vendar so kakalne vrste grozljivo dolge, zlasti za tiste, ki imajo res veliko veliko potrebo. Da sem kupil pollitrsko plastenko radenske za dva evra in pol, sem se načakal akademskih četrt ure, na sladoled so čakali toliko časa, da se je najbrž celo v zamrzovalniku že stopil. Zakaj pa ne bi sedel na kavico v kafič?
Lahko, če si za prosto mizo pripravljen tekmovati z drugimi okoli lokala in prežati na vsako kretnjo gostov za mizo. Tu čakalne vrste namreč ni. Kdor prej pride, prej melje.
No, vse omenjeno izletnik še pozabi, samo da ima košček borove sence in kakšen boforček vetra z morja. Preživiš tudi ceno za ležalnik – svojega seveda ne smeš uporabljati –, ki je šest evrov, kar je 42 hrvaških kun oziroma kakih 20 več, kot je povprečna cena dnevnega ležanja v lepi njihovi.
Samo ena stvar mi je poleg 30+ stopinj Celzija res dvignila pokrovko. To, da so na cestici tik ob plaži nekateri parkirali kljub vsem prepovedim. Sem bil prepričan, da jih bodo ali spodili ali oglobili, a se ves ljubi dan mojega poležavanja ni zgodilo prav nič. Niente. Medtem ko so bademajstri odganjali suparje iz ograjenega kopališča in plažni reditelji iskali kršitelje hišnega reda, so občinski redarji pred mojimi očmi mirno pustili stati popolnoma napačno parkirane italijanskega smarta, diplomatskega merdžota in še italijanski kombi, ki ga je tja usmeril – dobesedno – skuterist koprskih tablic.
Najbrž kak lastnik apartmaja, ki je malo poujčkal svojega gosta. In če zdaj povem, kdo si, ki tako parkiraš, da se poserješ na vsa pravila: da, ti si zmagovalec pandemije. Poraženec pa oblast oz. tisti, ki jo upošteva?
Torej. Vse je kazalo, da smo to pot končno in enkrat za spremembo pravočasno odrinili na pot. Resda ni bilo zajtrka, a tudi nervoze ni bilo. Radio in portali niso poročali o zastojih, in ko smo še pred osmo z dolenjskega zapeljali na primorski krak avtocestnega križa – milina. Promet povečan, a še vedno presenetljivo tekoč.
Kakalne vrste so grozljivo dolge, zlasti za tiste, ki imajo res veliko veliko potrebo.
Ponosen, ker sem se izognil kolonam nedeljskih izletnikov, romarjev na dopuste in tranzitu, sem se pred sopotniki na glas spraševal: Pa kje so vsi? Kmalu sem izvedel.
Lahkotno športno in zanesljivo smo v jeklenem konjičku prijezdili do naše tradicionalne morske destinacije, ki je med covidom postala še bolj tradicionalna. »Mirno letovišče, razložena vas ob zalivu med Strunjanskim in Piranskim polotočkom v bližini glavne ceste Izola–Portorož,« se je zapisalo Francetu Planini v turističnem vodniku Slovenija. Ampak takrat se je pisalo leto 1964. Letos se piše nemirno 2021.
Skozi znameniti drevored 110 pinij, zasajen pred približno sto leti, je še šlo gladko, potem pa …
»Poglej, novo parkirišče! Že tukaj?« je vzkliknila sovoznica, takoj ko smo zavili z glavne ceste. Z desne mi je zagrozila trojezična opozorilna tabla: Globa/Ammenda/Fine 200 EUR. Iz smeri kopališča pa se je privalila kolonica avtov, zlovešči znak, da je parkirišče, kjer smo po navadi pustili avto, nabasano. Saj ljudje 9. uri vendar še ne odhajajo s plaže ... Tako sem izvedel, zakaj je bila avtocesta prazna – vsi so bili že tukaj. Na obali.
Saj ne veš, kaj je slabše. Ali plačaš vstopnino na plažo, kot je veljalo, dokler ni nekdo le prebral zakona in ugotovil, da ne sme nihče zaračunavati nečesa, kar je javno dobro, dostopa do morja. Ali pa je vstop prost, vendar je parkirnina dražja, kot je bila vstopnina: 12 evrov za osem ur. Vece na plaži je sicer zastonj, vendar so kakalne vrste grozljivo dolge, zlasti za tiste, ki imajo res veliko veliko potrebo. Da sem kupil pollitrsko plastenko radenske za dva evra in pol, sem se načakal akademskih četrt ure, na sladoled so čakali toliko časa, da se je najbrž celo v zamrzovalniku že stopil. Zakaj pa ne bi sedel na kavico v kafič?
Občinski redarji so na plaži pred mojimi očmi pustili popolnoma napačno parkirane avte. foto: dušan malovrh
Lahko, če si za prosto mizo pripravljen tekmovati z drugimi okoli lokala in prežati na vsako kretnjo gostov za mizo. Tu čakalne vrste namreč ni. Kdor prej pride, prej melje.
No, vse omenjeno izletnik še pozabi, samo da ima košček borove sence in kakšen boforček vetra z morja. Preživiš tudi ceno za ležalnik – svojega seveda ne smeš uporabljati –, ki je šest evrov, kar je 42 hrvaških kun oziroma kakih 20 več, kot je povprečna cena dnevnega ležanja v lepi njihovi.
Samo ena stvar mi je poleg 30+ stopinj Celzija res dvignila pokrovko. To, da so na cestici tik ob plaži nekateri parkirali kljub vsem prepovedim. Sem bil prepričan, da jih bodo ali spodili ali oglobili, a se ves ljubi dan mojega poležavanja ni zgodilo prav nič. Niente. Medtem ko so bademajstri odganjali suparje iz ograjenega kopališča in plažni reditelji iskali kršitelje hišnega reda, so občinski redarji pred mojimi očmi mirno pustili stati popolnoma napačno parkirane italijanskega smarta, diplomatskega merdžota in še italijanski kombi, ki ga je tja usmeril – dobesedno – skuterist koprskih tablic.
Najbrž kak lastnik apartmaja, ki je malo poujčkal svojega gosta. In če zdaj povem, kdo si, ki tako parkiraš, da se poserješ na vsa pravila: da, ti si zmagovalec pandemije. Poraženec pa oblast oz. tisti, ki jo upošteva?
