Kolumna Dušana malovrha: Prav, mrhovinar

Maj je res cvetel. Prvega, desetega in štirinajstega so se zasejali življenjski jubileji mojih domačih, devetega je dan zmage ..., 14. maja praznujejo tudi Slovenske novice. Doživeti 30 let na tako majhnem trgu, kot je slovenski, in to v času, ko so svetu zavladali internet in družabna omrežja, ni mačji kašelj. Novičar sem od daljnega leta 1994. Prijatelj, ki je že delal pri časopisu, kakršnega še ni bilo, zdaj pa šljaka pri nedeljskem konkurentu, me je zvlekel k Finalu, športni prilogi. Kot vse pri tem cajtngu se je tudi o športu poročalo drugače kot v drugih medijih. Radi smo delali in še delamo zgodbe iz ozadja, o manj znanih, posebnih, zapostavljenih in nadpovprečnih. O tistih, ki šele prihajajo, in onih, ki so že odšli ali so pozabljeni.

Od tistih, za katere smo uganili, da bodo spisali izjemne zgodbe, se najbolj živo spominjam intervjuja s Primožem Peterko. Orliča, ki je postal eden najboljših slovenskih športnikov vseh časov, sva s kolegom enookim, kot tudi rečemo fotografom, obiskala tako rekoč še v gnezdu, ko še ni bil poletel, sploh pa ne tako visoko pod oblake, med zvezde. Tudi z novinarji še ni bil na ti, ampak jasno je bilo, da bo iz fanta skočil nekdo, ki ga bo kmalu vikala vsa Slovenija, ves svet. Srečko Katanec, veliki pravljičar slovenskega nogometa, mi bo ostal v spominu kot neverjetno skromni velikan izjemnega razumevanja najpomembnejše postranske stvari na svetu. Nekaj posebnega je bilo tudi spremljanje košarkarjev Uniona Olimpije na evropskih poteh in pod taktirko Zmaga Sagadina, ki je v malem Tivoliju ustvaril evropsko zgodbo.

No, iz športa so me tam nekje na prelomu tisočletja napredovali v manj športne, da ne rečem nešportne zgodbe. Morda včasih ni fer, ampak takšne štorije pač piše življenje in prav te bralce najbolj zanimajo. Velikokrat je bilo treba potrkati na vrata in najprej izreči sožalje. Potem pa že takoj razmišljati, kako ne glede na okoliščine čim bolje opraviti svoje novinarsko delo. Ob družinskih tragedijah so prsti po tipkovnici drseli najtežje. Težko je bilo tudi, ko je kdo zabrusil: Mrhovinarji! Češ, kaj pišete, kaj vas briga, pustite pri miru. Resnici na ljubo si moramo priznati: novičarji smo tudi to: novinarji, ki se lotevajo – mrhovine. Se pravi zgodb, ki jih drugi namenoma ali nehote spregledajo, zatajijo, ne poberejo, ne preiščejo.

Le ure me še ločijo do cepljenja s prvim odmerkom proti covidu-19, rezervacija v avtokampu na Jadranu je oddana. Na plaži bom poležaval mirne vesti, sproščeno in brez sramu bom bral naš časopis. Nato ga bom zmečkal ter odvrgel v smeti. To je usoda starega papirja. A jutri bo nov dan.