NA EKS
Kolumna Dušana Malovrha: Prvoaprilska boli
Najhuje je bilo prvič, tistih prvih pet minut, ko sem skupaj z družino prekoračil 21. uro.
Odpri galerijo
Najhuje je bilo prvič, tistih prvih pet minut, ko sem skupaj z družino prekoračil 21. uro.
Prišla je pomlad, prišel je tretji val in začel se je tretji lockdown, se pravi bolj ali manj popolno zaprtje države (ki bolj ali manj pušča). To je bil tudi 162. dan policijske ure.
Po dolgotrajnosti – ne pa tudi učinkovitosti – tega ukrepa smo menda svetovni prvaki med vsemi državami, v katerih so razglasili epidemijo. Ob tem mi je moj skoraj najboljši prijatelj, ki se me drži kot klop (čeprav sem cepljen proti klopom s štirimi odmerki, in to Pfizerjevimi), priznal, da sam na uro – ne gleda več. Predvsem pa, je poudaril, to sploh ni policijska ura, ampak zgolj omejitev gibanja v nočnem času. Policijska ura to namreč že ne more biti iz zelo preprostega razloga – ker policije ni nikjer.
Oprosti, ampak med vsemi mojimi kršitvami tega ukrepa – ki je itak čisto nelogičen – policije nisem niti enkrat videl ali srečal. Kaj šele da bi me kak plavi angel ustavil in legitimiral. Najhuje je bilo prvič, tistih prvih pet minut, ko sem skupaj z družino prekoračil 21. uro. Malo smo trepetali, bolj plitko dihali, saj smo starši v mehurčku dveh družin tudi nekaj spili. Ampak smo dobro naštudirali pot domov po stranskih ulicah. In ko smo enkrat preživeli prvo kršitev, smo se kljub uri dobivali spet in spet: drugič, tretjič … desetič. Tema je ves čas ena in ista, ampak se je ne naveličamo, ker so ves čas nove neumnosti, potem pa novi tviti, novi štosi.
Ni dolgčas. Otroci malo čez deveto vprašajo, če ne gremo domov. A ni policijska? Seveda je, ampak če že zamujamo pet minut, a ni potem vseeno, če gremo domov opolnoči? In otroci so srečni, ker so ob petkih pokonci kot za novo leto. Se pa zato strogo držimo mehurčkov: šampanjec konzumiramo samo v tem mehurčku. Tako mi je zaupal moj skoraj najboljši prijatelj. Seveda ga nisem nikomur cinkaril. No, razen zdaj.
Neki drug prijatelj mi pravi, da ima vsega dovolj in se bo nalašč okužil, ker on poleti ob vstopu na hrvaške počitnice ne misli plačati 800 evrov samo za teste pisiar. Skoraj toliko namreč nanese prečkanje meje za štiriglavo familijo. Štirje testi za noter, štirje testi za domov.
Naslednji kamerad se mi opravičuje, da se ne more dobiti z mano, ker je žena zbolela za kar hudo obliko kovida. Okužila se je le par dni potem, ko je zavrnila cepljenje, tako kot večina v njenem kolektivu – špikniti se je pustila samo ena petina zaposlenih v kritični infrastrukturi. Za smetano na torti pa še klic enega davnega prijatelja, namesto debate o fuzbalski katastrofi reprezantance na Cipru pa: A ti veš, da to cepivo sploh ni cepivo, ampak genska terapija, kakršno smo z vseslovensko zbiralno akcijo plačali tistemu otročičku?!
Hecne zgodbe, da ne rečem nore, kot nalašč za prvi april, dan norcev, ki je bil v preteklem tednu. Sometimes it snows in April, je pel Prince. Včasih aprila sneži. Prvoaprilska pa včasih boli. Če je resnična.
Po dolgotrajnosti – ne pa tudi učinkovitosti – tega ukrepa smo menda svetovni prvaki med vsemi državami, v katerih so razglasili epidemijo. Ob tem mi je moj skoraj najboljši prijatelj, ki se me drži kot klop (čeprav sem cepljen proti klopom s štirimi odmerki, in to Pfizerjevimi), priznal, da sam na uro – ne gleda več. Predvsem pa, je poudaril, to sploh ni policijska ura, ampak zgolj omejitev gibanja v nočnem času. Policijska ura to namreč že ne more biti iz zelo preprostega razloga – ker policije ni nikjer.
Oprosti, ampak med vsemi mojimi kršitvami tega ukrepa – ki je itak čisto nelogičen – policije nisem niti enkrat videl ali srečal. Kaj šele da bi me kak plavi angel ustavil in legitimiral. Najhuje je bilo prvič, tistih prvih pet minut, ko sem skupaj z družino prekoračil 21. uro. Malo smo trepetali, bolj plitko dihali, saj smo starši v mehurčku dveh družin tudi nekaj spili. Ampak smo dobro naštudirali pot domov po stranskih ulicah. In ko smo enkrat preživeli prvo kršitev, smo se kljub uri dobivali spet in spet: drugič, tretjič … desetič. Tema je ves čas ena in ista, ampak se je ne naveličamo, ker so ves čas nove neumnosti, potem pa novi tviti, novi štosi.
Najhuje je bilo prvič, tistih prvih pet minut, ko sem skupaj z družino prekoračil 21. uro.
Ni dolgčas. Otroci malo čez deveto vprašajo, če ne gremo domov. A ni policijska? Seveda je, ampak če že zamujamo pet minut, a ni potem vseeno, če gremo domov opolnoči? In otroci so srečni, ker so ob petkih pokonci kot za novo leto. Se pa zato strogo držimo mehurčkov: šampanjec konzumiramo samo v tem mehurčku. Tako mi je zaupal moj skoraj najboljši prijatelj. Seveda ga nisem nikomur cinkaril. No, razen zdaj.
Neki drug prijatelj mi pravi, da ima vsega dovolj in se bo nalašč okužil, ker on poleti ob vstopu na hrvaške počitnice ne misli plačati 800 evrov samo za teste pisiar. Skoraj toliko namreč nanese prečkanje meje za štiriglavo familijo. Štirje testi za noter, štirje testi za domov.
Naslednji kamerad se mi opravičuje, da se ne more dobiti z mano, ker je žena zbolela za kar hudo obliko kovida. Okužila se je le par dni potem, ko je zavrnila cepljenje, tako kot večina v njenem kolektivu – špikniti se je pustila samo ena petina zaposlenih v kritični infrastrukturi. Za smetano na torti pa še klic enega davnega prijatelja, namesto debate o fuzbalski katastrofi reprezantance na Cipru pa: A ti veš, da to cepivo sploh ni cepivo, ampak genska terapija, kakršno smo z vseslovensko zbiralno akcijo plačali tistemu otročičku?!
Hecne zgodbe, da ne rečem nore, kot nalašč za prvi april, dan norcev, ki je bil v preteklem tednu. Sometimes it snows in April, je pel Prince. Včasih aprila sneži. Prvoaprilska pa včasih boli. Če je resnična.
