NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Roza majica
Kaj ne boste laškega? je prodajalec v lepi slovenščini med nas izstrelil novo presenečenje.
Odpri galerijo
Pred leti sem se prav na tem mestu pridušal, da v nekoč največjem slovenskem mestu z domačo besedo ne prideš skozi. Skuzi, oprostite, ampak tako je pač bilo. V Trstu se je v začetku 21. stoletja dalo brez težav nakupovati v vseh drugih jezikih – italijanskem, angleškem, nemškem, srbohrvaškem, kitajskem … – samo slovenskem ne.
Konec tedna sem po dolgem času sedel sredi Piazze della Borsa in srebal opoldanski kapučino. Za tri evre ni bil najcenejši, je bil pa tržaško dober. Je pasal med listanjem znamenitega športnega časopisa La Gazzetta dello Sport z velikim člankom o Primožu Rogliču in vojni za roza majico vodilnega na kolesarski dirki Giro d'Italia. Dober občutek, mat kurja, ko v tujini vidiš zasavskega rojaka v glavni vlogi.
Po kavici seveda nakupovanje, zato smo prišli. Ko sem se v prodajalni igrač pogajal z našim oboževalcem vsega plišastega, je izza blagajne pokukala šefica in nas prijazno ogovorila – po slovensko. Po tem o izidu pogajanj ni bilo več dvoma. Očka se omehča in mehka igračka roma v nakupovalno košarico.
Po hlačah in igračah je mama šopingu rekla basta, dovolj. Kultura! In smo šli na Grič svetega Justa nad mestom. Nekaj deset stopnic vzpona je bilo za mladi rod kot kraljevska etapa na Giru, ampak k sreči je na vrhu čakal korenček v obliki štantov.
Blizu katedrale, v kateri je pred 500 leti v slovenščini pridigal Primož Trubar, smo mencali. Hotdog ali sendvič, fanta ali kokakola, katero pivo. Kaj ne boste laškega? je prodajalec v lepi slovenščini med nas izstrelil novo slovensko presenečenje, a sem se hitro znašel. Ga pijem doma vsak dan, he he, v Trstu poskusim peronija. Zraven stojnice pa omizje štirih italijansko govorečih – vsak je žulil svojega kozla. Kaj si pa mislite, vsako leto gredo v Laško na Pivo in cvetje avtobusi Tržačanov! je k prizoru navrgel zamejski prodajalec in nas še opozoril, kaj vse je na griču še vredno ogleda, in to brezplačno. No, čas je denar, plačana parkirnina (cenejša kot marsikje v Ljubljani) pred tržaškimi pomoli se je iztekala in morali smo se pobrati. Dobre volje, Trst je bil tokrat res tudi naš.
Konec tedna sem po dolgem času sedel sredi Piazze della Borsa in srebal opoldanski kapučino. Za tri evre ni bil najcenejši, je bil pa tržaško dober. Je pasal med listanjem znamenitega športnega časopisa La Gazzetta dello Sport z velikim člankom o Primožu Rogliču in vojni za roza majico vodilnega na kolesarski dirki Giro d'Italia. Dober občutek, mat kurja, ko v tujini vidiš zasavskega rojaka v glavni vlogi.
Po kavici seveda nakupovanje, zato smo prišli. Ko sem se v prodajalni igrač pogajal z našim oboževalcem vsega plišastega, je izza blagajne pokukala šefica in nas prijazno ogovorila – po slovensko. Po tem o izidu pogajanj ni bilo več dvoma. Očka se omehča in mehka igračka roma v nakupovalno košarico.
Kaj ne boste laškega? je prodajalec v lepi slovenščini med nas izstrelil novo presenečenje.
Po hlačah in igračah je mama šopingu rekla basta, dovolj. Kultura! In smo šli na Grič svetega Justa nad mestom. Nekaj deset stopnic vzpona je bilo za mladi rod kot kraljevska etapa na Giru, ampak k sreči je na vrhu čakal korenček v obliki štantov.
Blizu katedrale, v kateri je pred 500 leti v slovenščini pridigal Primož Trubar, smo mencali. Hotdog ali sendvič, fanta ali kokakola, katero pivo. Kaj ne boste laškega? je prodajalec v lepi slovenščini med nas izstrelil novo slovensko presenečenje, a sem se hitro znašel. Ga pijem doma vsak dan, he he, v Trstu poskusim peronija. Zraven stojnice pa omizje štirih italijansko govorečih – vsak je žulil svojega kozla. Kaj si pa mislite, vsako leto gredo v Laško na Pivo in cvetje avtobusi Tržačanov! je k prizoru navrgel zamejski prodajalec in nas še opozoril, kaj vse je na griču še vredno ogleda, in to brezplačno. No, čas je denar, plačana parkirnina (cenejša kot marsikje v Ljubljani) pred tržaškimi pomoli se je iztekala in morali smo se pobrati. Dobre volje, Trst je bil tokrat res tudi naš.
