Kolumna Dušana Malovrha: Rumeno na belem
Najhujši popotniški črv, ki me razjeda, odkar se je količina pločevine in zapornic v naših krajih potrojila, je vprašanje, kje bom parkiral oziroma kje lahko parkiram najceneje (beri: zastonj). S parkiranjem na izletu je seveda tesno povezan tudi en korak pred tem: odhod proti izbrani destinaciji, se pravi čas odhoda. Prepozen start po navadi pomeni dražje, se pravi ne brezplačno parkirišče.
No, dan pred začetkom zimskih šolskih počitnic vzhodne Slovenije sem bil v smučarskem središču na zahodu države prijetno presenečen. Kljub temu da sem se iz ljubljanske megle izstrelil jako pozno, sem našel svoj prostor pod gorenjskim soncem. Resda pa bi si lahko že z malce neprevidnosti na zaledenelih in za poldrugo ped globokih luknjah megamakadamskega parkirišča uničil podvozje jeklenega konjička. A šoferji smo očitno pripravljeni odpeljati slalom po terenu, ki ni niti P od parkirišča – ker je brezplačno. Sem rekel redarju, ki me je prijazno usmerjal, da bi mi morali celo oni plačati, ker si tukaj upam peljati. Nasmehnil se je – turizem smo vendar ljudje –, ampak bolj grenko. Kakor koli, ko sem ga spravil v boks med tri jame, sem bil na pol poti do zmage. Nadaljeval sem v gorenjskem slogu, škrto. Če lahko verjamete: zgoraj v Zgornjesavski dolini ob vsej draginji obstaja urejena smučina, za katere uporabo ne plačaš niti centa. V samem središču smučarskega središča je smučarski tek še vedno zastonj. Proge so res bolj za penziče in take, ki še niso dobro shodili ali stekli na smučeh, ampak v sončku in šajbi je prelepo. Da ne govorim o kavici in šnopčku čisto ob progi.
Uspeh počitniške izvidnice je bil spodbuda, da smo vajo ponovili tudi naslednji dan. Sobota je seveda vse kaj drugega kot dan med tednom, zato je potreben zgodnejši start, kar v štiričlanski ekipi ni najenostavneje. Toda vmesni čas je bil dovolj dober, da smo na vstopu v alpsko dolinico parkiranje še ujeli za rep. Neverjetno, glede na to, kako na široko nekateri puščajo avte (glej sliko). Neverjetno pa je tudi, da tam še niso postavili parkomata. Ne kličem hudiča, saj najbrž so ga že poklicali. Ne čudite se, če jutri ne bo več zastonj.
Edino kar je zmotilo zimsko idilo v kotičku, kamor v tem času sonce skorajda ne posije, so bile rumene sledi ob poti. Morda bi bil čas za ureditev prostora, kjer bi pohodniki lahko šli na stran, da ne rečem na stranišče. Tako pa premnogi potrebo opravijo v snegu tik ob stezi, tako kot njihovi najboljši prijatelji. Težko jim rečem packi: nekateri preprosto ne zdržijo do koče, drugi ne morejo gaziti par metrov za prvo smreko.
Pa dereze si moramo nabaviti, je bil naš sklep dneva, v katerem so na širšem območju gorski reševalci posredovali kar trikrat. Sicer smo se zadovoljno in prijetno utrujeni postrgali izpod gora. V sam turistični kraj se nismo spuščali, ampak glede na mravljišče ob Jasni je bilo jasno, da tudi center poka po šivih. Družinska financministrica je bila zadovoljna. Preračunala je, da bi nas v primerjavi s pohodom en dan, preživet na smučišču, stal približno trikrat ali štirikrat več, med 150 in 200 evri. In to brez vampov, ki jih v koči naredijo za prste polizat.
