NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Samoprispevek samoplačnikov
Samoprispevek menda ponekod še izpeljejo, a je bolj plaha ptica, obročkana v socializmu.
Odpri galerijo
Roko na srce: Krisa Zudicha, fantka z najhujšo obliko bolezni spinalne mišične atrofije, v tako zvani socialni državi Sloveniji (2. člen ustave) rešuje zasebni sektor. Proti kalifornijski bolnišnici, poimenovani po nekdanjem ameriškem predsedniku Ronaldu Reaganu in v kateri so se zdravili tudi John Wayne, Marlon Brando in Michael Jackson, je malega Koprčana odpeljalo letalo srbskega bogataša. Seveda širokogrudni Miodrag Kostić ne bi mogel posoditi svojega reaktivca, če prej tudi stotisoči navadnih smrtnikov ne bi bili pripravljeni prispevati. Celo zadnjega evra, tako kot gospa Cvetka iz Kardoševe ulice v Murski Soboti.
Denar so levjesrčku z Obale namenili tako Primorci kot Gorenjci, mladi in stari, levi in desni, socialisti in kapitalisti, ta rdeči in ta črni, narodnjaki in narodno-zabavni, tisti, ki se pišejo na -ić, -ič ali -ich. Za Krisa je stekla največja samoplačniška akcija v samostojni Sloveniji.
V nekdanjem političnem sistemu v eks Jugi je bil utečen način pridobivanja sredstev za izredne projekte mimo proračunov in sistemov. Reklo se mu je samoprispevek. Česar ni zmogla ali hotela država, so morali ljudje. Tak način zbiranja denarja se je uveljavil v samoupravljanju, potem ko so minili udarniški časi izgradnje socializma. Samoprispevki so gradili vrtce, vodovode, ceste, tudi kakšno ambulanto, domnevam. Da bi morali s samoprispevki reševati življenje posamezniku, tega se pa ne spomnim. Sicer menda tudi še dandanes ponekod izpeljejo kakšnega, a zelo zelo redko, saj je samoprispevek bolj plaha ptica, obročkana v socializmu.
Ob akciji za Krisa smo spoznali, kako krut bi bil turbokapitalizem brez solidarnosti. Država, ki očitno nikoli ne bo niti mala Švica, kaj šele velika Skandinavija, pa bi lahko svojim ljudem vseeno pomagala. Nekoč smo imeli na primer bencinski tolar za avtoceste, v bodoče bi lahko uvedli Krisov evro. Za žalostne zgodbe s srečnim koncem.
In da ne pozabimo: v ZDA, kjer bodo za dva milijona zdravili slovenskega dečka, ogromno ljudi nima niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Kako tam rešujejo svoje male Krise?
Denar so levjesrčku z Obale namenili tako Primorci kot Gorenjci, mladi in stari, levi in desni, socialisti in kapitalisti, ta rdeči in ta črni, narodnjaki in narodno-zabavni, tisti, ki se pišejo na -ić, -ič ali -ich. Za Krisa je stekla največja samoplačniška akcija v samostojni Sloveniji.
V nekdanjem političnem sistemu v eks Jugi je bil utečen način pridobivanja sredstev za izredne projekte mimo proračunov in sistemov. Reklo se mu je samoprispevek. Česar ni zmogla ali hotela država, so morali ljudje. Tak način zbiranja denarja se je uveljavil v samoupravljanju, potem ko so minili udarniški časi izgradnje socializma. Samoprispevki so gradili vrtce, vodovode, ceste, tudi kakšno ambulanto, domnevam. Da bi morali s samoprispevki reševati življenje posamezniku, tega se pa ne spomnim. Sicer menda tudi še dandanes ponekod izpeljejo kakšnega, a zelo zelo redko, saj je samoprispevek bolj plaha ptica, obročkana v socializmu.
Ob akciji za Krisa smo spoznali, kako krut bi bil turbokapitalizem brez solidarnosti. Država, ki očitno nikoli ne bo niti mala Švica, kaj šele velika Skandinavija, pa bi lahko svojim ljudem vseeno pomagala. Nekoč smo imeli na primer bencinski tolar za avtoceste, v bodoče bi lahko uvedli Krisov evro. Za žalostne zgodbe s srečnim koncem.
In da ne pozabimo: v ZDA, kjer bodo za dva milijona zdravili slovenskega dečka, ogromno ljudi nima niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Kako tam rešujejo svoje male Krise?
