NA EKS
Kolumna Dušana Malovrha: Samoškodovanje
Odgovorni so v ozračju vsesplošnega nezaupanja in razdora po dveh mesecih otipavanj očitno vrgli puško v koruzo.
Odpri galerijo
Foto: Dušan Malovrh
Tole samotestiranje šolarjev je že cela komedija. Medtem ko so ga Avstrijci vpeljali tako rekoč čez noč kot nekaj najbolj normalnega v nenormalnih časih, je pri nas celo tako blag ukrep za zajezitev okužb naletel na neverjetno veliko negotovosti, pomislekov in celo srditih nasprotovanj. Kot da bi morali z Muskom na Mars, ne pa s palčko v nos.
Odgovorni so v ozračju vsesplošnega nezaupanja in razdora po dveh mesecih otipavanj očitno vrgli puško v koruzo. Odločitev so prepustili šolnikom, ti pa – če že res morajo – pristanejo zgolj na samotestiranje učencev – doma! Ne, v šolah ne morejo početi še tega, bognedaj. A kot je za teve izjavil razumni ravnatelj ljubljanske osnovne šole, bo takšno testiranje nezanesljivo, ob nizkem odstotku cepljenih učiteljev pa celo popolnoma brez haska v morebitnem četrtem valu epidemije covida-19.
Prejšnji teden sem na svoji koži izkusil bavbav, imenovan samotestiranje. Če sem želel s kolegi na izlet s kombijem, sem si pač moral povrtati po nosu.
»Z vatirano paličico si desetkrat povleci, ni treba globoko,« je narekovala vodja izleta. Potem sem bris pomočil v reagent, tega pa nato pokapal na tester. Čez petnajst minut sem že sedel v kombiju. Še nikoli nisem bil v tako varni družbi. Sami negativci. Zdaj še manj razumem nasprotovanje samotestiranju, saj je hitro in popolnoma nenadležno. Vprašanje pa je, seveda, kako zanesljivo je, še zlasti če bodo pri tem opravilu učenci prepuščeni sami sebi, svoji naglici in raztresenosti pred odhodom k pouku.
Samotestiranje učencev še letos! so se nerodno izrazili v enem od naših elektronskih medijev.
Mislili so kajpak na tekoče šolsko leto, a nehote opisali vso tragikomično resnico samotestiranja učencev. Kot kaže, nam bo ratalo sprovesti vrtanje po noskih – na zadnji dan šolskega leta.
Stvari znamo res zakomplicirati do amena. Slavni pevec Daniel Popović je denimo že 16 let v Sloveniji poročen s Slovenko, a kljub veliki želji in prošnjam nikakor ne dobi državljanstva. Če res nima kaznivih grehov iz prejšnjega življenja, bi rad spoznal birokrate, ki prižigajo zeleno luč vsemogočim tujim športnikom za eno tekmo v dresu naše reprezentance ali celo samo kluba, nagajajo pa Črnogorcu, ki pravi, da bi rad pomagal Sloveniji. Želi si na Eurosong, kjer je leta 1983 kot predstavnik Jugoslavije s hitom Džuli osvojil četrto mesto. Prepričan je, da bi odlično zastopal svojo novo domovino.
Res je, da so v torkovem polfinalu na Pesmi Evrovizije v Rotterdamu poleg nas tudi Balkanci pogrnili na celi črti: evropska ušesa niso imela posluha ne za Slovenko Ano, ne za Hrvatico Albino, ne za Makedonca Vasila, ne za Romunko Roxen. Toda če morda ne veste: Daniel je tudi Belgijec.
Odgovorni so v ozračju vsesplošnega nezaupanja in razdora po dveh mesecih otipavanj očitno vrgli puško v koruzo. Odločitev so prepustili šolnikom, ti pa – če že res morajo – pristanejo zgolj na samotestiranje učencev – doma! Ne, v šolah ne morejo početi še tega, bognedaj. A kot je za teve izjavil razumni ravnatelj ljubljanske osnovne šole, bo takšno testiranje nezanesljivo, ob nizkem odstotku cepljenih učiteljev pa celo popolnoma brez haska v morebitnem četrtem valu epidemije covida-19.
Prejšnji teden sem na svoji koži izkusil bavbav, imenovan samotestiranje. Če sem želel s kolegi na izlet s kombijem, sem si pač moral povrtati po nosu.
»Z vatirano paličico si desetkrat povleci, ni treba globoko,« je narekovala vodja izleta. Potem sem bris pomočil v reagent, tega pa nato pokapal na tester. Čez petnajst minut sem že sedel v kombiju. Še nikoli nisem bil v tako varni družbi. Sami negativci. Zdaj še manj razumem nasprotovanje samotestiranju, saj je hitro in popolnoma nenadležno. Vprašanje pa je, seveda, kako zanesljivo je, še zlasti če bodo pri tem opravilu učenci prepuščeni sami sebi, svoji naglici in raztresenosti pred odhodom k pouku.
Samotestiranje učencev še letos! so se nerodno izrazili v enem od naših elektronskih medijev.
Foto: Dušan Malovrh
Mislili so kajpak na tekoče šolsko leto, a nehote opisali vso tragikomično resnico samotestiranja učencev. Kot kaže, nam bo ratalo sprovesti vrtanje po noskih – na zadnji dan šolskega leta.
Stvari znamo res zakomplicirati do amena. Slavni pevec Daniel Popović je denimo že 16 let v Sloveniji poročen s Slovenko, a kljub veliki želji in prošnjam nikakor ne dobi državljanstva. Če res nima kaznivih grehov iz prejšnjega življenja, bi rad spoznal birokrate, ki prižigajo zeleno luč vsemogočim tujim športnikom za eno tekmo v dresu naše reprezentance ali celo samo kluba, nagajajo pa Črnogorcu, ki pravi, da bi rad pomagal Sloveniji. Želi si na Eurosong, kjer je leta 1983 kot predstavnik Jugoslavije s hitom Džuli osvojil četrto mesto. Prepričan je, da bi odlično zastopal svojo novo domovino.
Res je, da so v torkovem polfinalu na Pesmi Evrovizije v Rotterdamu poleg nas tudi Balkanci pogrnili na celi črti: evropska ušesa niso imela posluha ne za Slovenko Ano, ne za Hrvatico Albino, ne za Makedonca Vasila, ne za Romunko Roxen. Toda če morda ne veste: Daniel je tudi Belgijec.
