NA EKS
Kolumna Dušana Malovrha: Samoupravljanje s temelji carizma
Madonca, ne bi se cepili, ne bi bili v karanteni in ne bi se samotestirali. Poleti bi šli pa na morje. A ni jasno, da tako ne bo šlo?!
Odpri galerijo
FOTO: Voranc Vogel
V pisani ikebani minulega tedna sta me najbolj zbodli dve cvetki. Prvo so zapičili v čedalje bolj oddaljeni Turčiji, in sicer v Ursulo von der Leyen, tisto žensko, ki v Evropski komisiji nosi hlače. Kdo ve, morda pa prav to moti varuha sultanske tradicije, turškega predsednika Erdogana, da predsednici EK ni odkazal fotelja, ko se je na srečanju trojice v Ankari izkazalo, da sta naslonjača pa samo dva.
Niti drugemu moškemu na tem sestanku, predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu, ni potegnilo, da bi dami odstopil svoj sedež. Ne, turški in belgijski mačo sta nemško zdravnico pustila, da se je znašla, kakor se je vedela in znala – na kavču. Ob strani moškega sveta.
Gostitelji se ven vlečejo, češ da so delali po protokolu, ki je bil dogovorjen z EU, Michel pravi, da je res grozno, kar se je zgodilo. Zaradi tega menda celo ne more spati. No, morda sta se pa Charles in Recep z Ursulo šla le nedolžno igrico polc. Saj veste, ko tečejo okoli stolov, nato na znak posedejo, a ker je vedno en stol manj od udeležencev, nekdo ostane brez sedeža in izpade.
Kakor koli, Ankara je še en bizaren dokaz, da na politični sceni prosperirajo modeli, ki se požvižgajo na protokole (in še vse kaj drugega), združeni Evropi pa v svoji politični korektnosti in obzirnosti zdrsne spet in spet. Kot pri cepljenju: medtem ko Britanci in drugi (ki lahko) hitijo, mi po angleško čakamo v vrsti na odmerek. Ampak samo za ta drago cepivo, ta poceni nas ne zanima, čeprav naj bi bila vsa enako (ne)varna. Presenetljivo pa veliko slovenskih staršev tudi samotestiranje njihovih šolarjev ne zanima.
V Avstriji, denimo, so s tem začeli že pred kakim mesecem.
Naša nacionalka je o tem pripravila poučen prispevek iz Železne Kaple: lahko smo videli, kako enostavno je to. Neboleče, neinvazivno, kot se kunštno reče. Šolar odpre paket, si povrta po nosu – malo, ne tako globoko oz. visoko kot pri PCR-testu – in je opravljeno. Oh, ko bi pri nas imeli take, smo vzdihovali takrat. Zdaj, ko je samotestiranje končno potrkalo na naše duri, smo jih pa zaloputnili. Groza, kaj zahtevajo od naših otrok, je slišati, ravnatelje pa, da že ne bodo niti ure več do konca šolskega leta namenili zadevam, ki niso strogo vzgojno-izobraževalne.
Madonca, ne bi se cepili, ne bi bili v karanteni in ne bi se samotestirali. Poleti bi šli pa na morje. A ni jasno, da tako ne bo šlo?! In medtem ko naši vzorniki Avstrijci v šolah samotestiranje preprosto uvedejo, pri nas najprej oprezno povprašajo, kdo bi si sploh bil pripravljen malo povrtati po nosku.
A tako je pri nas: tam, kjer ne bi smelo biti debate, se obnašamo kot v socialističnem samoupravljanju, prelagamo odločanje in odgovornost, tam, kjer bi morale biti odločitve sprejete na podlagi široke demokratične razprave, se pa najraje zmenimo za zaprtimi vrati.
Niti drugemu moškemu na tem sestanku, predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu, ni potegnilo, da bi dami odstopil svoj sedež. Ne, turški in belgijski mačo sta nemško zdravnico pustila, da se je znašla, kakor se je vedela in znala – na kavču. Ob strani moškega sveta.
Gostitelji se ven vlečejo, češ da so delali po protokolu, ki je bil dogovorjen z EU, Michel pravi, da je res grozno, kar se je zgodilo. Zaradi tega menda celo ne more spati. No, morda sta se pa Charles in Recep z Ursulo šla le nedolžno igrico polc. Saj veste, ko tečejo okoli stolov, nato na znak posedejo, a ker je vedno en stol manj od udeležencev, nekdo ostane brez sedeža in izpade.
Kakor koli, Ankara je še en bizaren dokaz, da na politični sceni prosperirajo modeli, ki se požvižgajo na protokole (in še vse kaj drugega), združeni Evropi pa v svoji politični korektnosti in obzirnosti zdrsne spet in spet. Kot pri cepljenju: medtem ko Britanci in drugi (ki lahko) hitijo, mi po angleško čakamo v vrsti na odmerek. Ampak samo za ta drago cepivo, ta poceni nas ne zanima, čeprav naj bi bila vsa enako (ne)varna. Presenetljivo pa veliko slovenskih staršev tudi samotestiranje njihovih šolarjev ne zanima.
V Avstriji, denimo, so s tem začeli že pred kakim mesecem.
Naša nacionalka je o tem pripravila poučen prispevek iz Železne Kaple: lahko smo videli, kako enostavno je to. Neboleče, neinvazivno, kot se kunštno reče. Šolar odpre paket, si povrta po nosu – malo, ne tako globoko oz. visoko kot pri PCR-testu – in je opravljeno. Oh, ko bi pri nas imeli take, smo vzdihovali takrat. Zdaj, ko je samotestiranje končno potrkalo na naše duri, smo jih pa zaloputnili. Groza, kaj zahtevajo od naših otrok, je slišati, ravnatelje pa, da že ne bodo niti ure več do konca šolskega leta namenili zadevam, ki niso strogo vzgojno-izobraževalne.
FOTO: Voranc Vogel
Madonca, ne bi se cepili, ne bi bili v karanteni in ne bi se samotestirali. Poleti bi šli pa na morje. A ni jasno, da tako ne bo šlo?! In medtem ko naši vzorniki Avstrijci v šolah samotestiranje preprosto uvedejo, pri nas najprej oprezno povprašajo, kdo bi si sploh bil pripravljen malo povrtati po nosku.
A tako je pri nas: tam, kjer ne bi smelo biti debate, se obnašamo kot v socialističnem samoupravljanju, prelagamo odločanje in odgovornost, tam, kjer bi morale biti odločitve sprejete na podlagi široke demokratične razprave, se pa najraje zmenimo za zaprtimi vrati.
