NA EKS
Kolumna Dušana Malovrha: Skoraj normalno poletje
Če smo lani poleti med prvim in drugim valom koronavirusa z velikim veseljem izkoristili veliko znižanje počitniških storitev, je bil letošnji julij popolnoma drugačen.
Odpri galerijo
Za Pogija na Pagu, od doma za Roglo v Tokiu Foto: Dušan Malovrh
Letos ni bilo popustov. Če smo lani poleti med prvim in drugim valom koronavirusa z velikim veseljem izkoristili veliko znižanje počitniških storitev, je bil letošnji julij popolnoma drugačen. Normalen. Zelo drag. Lanskoletnih dvajset procentov popusta smo si lahko narisali.
Da se razmere bližajo nekdanjim časom, je bilo jasno tudi v trajektnem pristanišču, kjer se je na kolono čakajočih turistov usul roj lokalnih čistilcev in čistilk. Čeprav naš jekleni konjiček ni bil niti prašen, kaj šele zapackan, se v debate z domačini, ki kar tekmujejo, kdo ti bo opral vetrobransko steklo, ne spuščam. Tistih nekaj kun je za bogove, kot bi rekli, za srečno pot in vrnitev. Sicer pa tudi na naših črpalkah pustim, da mi jih sčistijo …
Na otoku pa gneča skoraj kot v starih dobrih časih.
Tako da smo se komaj prebili do hobotnice, ki jo naša mami naredi bolje (in ceneje) kot mnogi Dalmatinci. Kar ne preseneča, saj ji je nekoč skrivnosti obdelave in priprave na jugu Jadrana zaupal prekaljen morski volk. Je pa treba poudariti, da je bilo povpraševanje po morskih dobrotah v ribarnici tolikšno, da smo morali uporabiti vso zvijačnost in še kako kuno povrhu. No, travarica je šla lažje po grlu, še zlasti potem, ko smo na parceli izobesili rumeno majico v čast zmage Tadeja Pogačarja na največji kolesarski dirki Tour de France.
Paška travarica je šla po grlu tudi včeraj, ko je Primož Roglič, moj zasavski rojak, sin sošolke iz osnovne šole, na kolesarskem kronometru zdirjal do zlate olimpijske kolajne. Priznam, če bi pihal, ne bi bilo nula nula, ampak na srečo sem delal od doma, kake špeckahle ni bilo blizu in inšpektor ni potrkal na vrata. Naj mi bo oproščeno. To poletje pač ni normalno. Zdaj se lahko malo poveselimo, se odpremo. Saj smo cepljeni, mar ne? Poleg tega pa nam že napovedujejo, da bo jeseni spet vse drugače. Omejeno. Zaprto. Normalno?
Da se razmere bližajo nekdanjim časom, je bilo jasno tudi v trajektnem pristanišču, kjer se je na kolono čakajočih turistov usul roj lokalnih čistilcev in čistilk. Čeprav naš jekleni konjiček ni bil niti prašen, kaj šele zapackan, se v debate z domačini, ki kar tekmujejo, kdo ti bo opral vetrobransko steklo, ne spuščam. Tistih nekaj kun je za bogove, kot bi rekli, za srečno pot in vrnitev. Sicer pa tudi na naših črpalkah pustim, da mi jih sčistijo …
Na otoku pa gneča skoraj kot v starih dobrih časih.
Tako da smo se komaj prebili do hobotnice, ki jo naša mami naredi bolje (in ceneje) kot mnogi Dalmatinci. Kar ne preseneča, saj ji je nekoč skrivnosti obdelave in priprave na jugu Jadrana zaupal prekaljen morski volk. Je pa treba poudariti, da je bilo povpraševanje po morskih dobrotah v ribarnici tolikšno, da smo morali uporabiti vso zvijačnost in še kako kuno povrhu. No, travarica je šla lažje po grlu, še zlasti potem, ko smo na parceli izobesili rumeno majico v čast zmage Tadeja Pogačarja na največji kolesarski dirki Tour de France.
Za Pogija na Pagu, od doma za Roglo v Tokiu Foto: Dušan Malovrh
Paška travarica je šla po grlu tudi včeraj, ko je Primož Roglič, moj zasavski rojak, sin sošolke iz osnovne šole, na kolesarskem kronometru zdirjal do zlate olimpijske kolajne. Priznam, če bi pihal, ne bi bilo nula nula, ampak na srečo sem delal od doma, kake špeckahle ni bilo blizu in inšpektor ni potrkal na vrata. Naj mi bo oproščeno. To poletje pač ni normalno. Zdaj se lahko malo poveselimo, se odpremo. Saj smo cepljeni, mar ne? Poleg tega pa nam že napovedujejo, da bo jeseni spet vse drugače. Omejeno. Zaprto. Normalno?
