Kolumna Dušana Malovrha: Sneg, presenečenje zime
Kar smo si tako želeli, so nam končno le napovedali. Dežurni vremenski prognostniki, teve vremenarke in vremenkoti so bili tokrat enotni, da že dolgo ne tako. Če niso ves prejšnji teden v isti rog tulili, da nas v noči na ponedeljek končno čaka prva obilna pošiljka snega to zimo. Najhuje da bo v ponedeljkovi jutranji konici. Niso samo vrabci že čivkali Bele snežinke. Celo ducatu najbolj inteligentnih štorkelj, ki so poštekale, da se jim ni treba več seliti na toplo v Afrike puščavo, saj zime na sončni strani Alp praktično ni več, je bilo jasno, kaj prihaja v začetku tega tedna.
No, za vsak slučaj avto vseeno zapeljem čisto na rob dvorišča proti cesti in pustim prižganega, da bo plugmajster ja videl, da sem tik pred odhodom. Da se mi mudi. Da nočem kidati.
Po nedeljskem dežurstvu v službi in družinskem ogledu tv-inšpektorja Vrenka, ki je tako razumevajoče, a vendar kirurško natančno pripeljal dvojno morilko do priznanja, da je zatolkla, zaklala in še v mednožje zbrcala dve moški svinji, sem pomirjen legel v posteljo. Tedaj je bilo zunaj še vse mirno. Temno. Ko pa sem v ponedeljek zarana odšel v kopalnico na minus dva deci, pa – belina. Napovedi združenih sil slovenske meteorologije so se uresničile in izkazale za skoraj tako natančne kot napoved dežja na teniškem turnirju v Wimbledonu.
Kljub dokaj visokim temperaturam še večer prej se je sneg hitro prijemal in veselje ob pogledu na ples snežink je hitro skopnelo ob misli na kidanje. Hm, lahko pa tudi ne kidam in to zimsko rekreacijo prepustim moji in njenim ta starim, je bila zvita naslednja misel. Ampak samo če bom dovolj hiter. Hitrejši od traktorista, ki pluži našo cesto. Vedno tako, seveda, da narine kak kubik naravnost pred naše dvorišče in nas dodatno zabaše. Tokrat ga ob sedmih in pol še ni bilo, najbrž je zaspal … Jebiga, saj so samo en teden napovedovali, da pride pošiljka, a ne. Kdo bi si to zapomnil.
No, za vsak slučaj avto vseeno zapeljem čisto na rob dvorišča proti cesti in pustim prižganega, da bo plugmajster ja videl, da sem tik pred odhodom. Da se mi mudi. Da nočem kidati. Ker danes res nimam časa. Ker sem tudi sam zaspal. Saj drugače to celo rad počnem, včasih mi dobra duša prinese še kak šnopček. Ampak tokrat res ne bi.
Seveda me je prehitel, zaspane. Samo še zobe sem si umival, ko je moral pridirkati izza vogala in neusmiljeno naplužiti en lep kup. Direkt pred moj avto. Hočeš nočeš – fašeš! Če bi ga parkiral še malce bolj ven, bi mi najbrž pa blatnik odbil … Skratka, vežbaj, sinko. Kidaj! In sem skidal, ampak samo za preboj z dvorišča, da sem lahko kidnil.
Sledila je nepričakovano gladka vožnja od točke A do točke B proti zares beli Ljubljani. Številne šoferje in komunalce po državi je sneg po dobri stari tradiciji ujel nepripravljene, vsaj na mojem odseku pa je bila avtocesta zgledno očiščena in tudi prazna, vsaj glede na siceršnje ponedeljkove zastoje. Jasno, v strahu pred cestnim kolapsom so eni ostali doma, drugi so bili kot sardine na vlaku in avtobusu.
Na cilju, točki B, pa spet kaos. Avte smo zlagali po dolgem in počez, saj se lastnik parkinga, ki ga mastno plačujemo, ni zmigal. Niti po drugem in tretjem sneženju ta teden ni splužil. Najbrž zato, da bomo po tetrisu in vožnji po celcu na koncu, ko se vsa plundra stopi, lahko zaigrali še vaterpolo.
