NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Tabletka
Farmacevtka me je gledala, kot da se odloča, ali naj pokliče psihiatrijo ali policijo.
Odpri galerijo
Enkrat ko so se živčki malo preveč skravžljali in pivce za živce pač ni bilo dovolj, da bi jih poravnalo, sem od ljubiteljskega poznavalca arcnij dobil zeleno tabletko. Pol tabletke, če sem natančen. A tudi zmanjšana doza je prijela takoj, spal sem kot dojenček. Ko sem čez čas spet hotel nekaj za pomiritev – ne vem več, kaj je bilo pred mano: izpit, šef, zmenek? –, sem se spomnil na zeleno pomagavko. Mojega dilerja ni bilo blizu, zato sem zavil v lekarno, se postavil v vrsto brez recepta in prostodušno zahteval škatlico. Zakaj pa ne, marsikdo jih je kot bombone, sem razmišljal.
Že itak stroga farmacevtka me je izza pulta gledala, kot da se odloča, koga naj pokliče, psihiatrijo ali policijo. Kako to mislite, te niso na prodaj. Samo na recept! mi jih je napela pred vsemi čakajočimi. Po njenem nasvetu sem potem namesto tistega iz kemije kupil nekaj iz rastline. Seveda ni prijelo ne takoj, ne prej in ne slej.
Od scene je minilo deset let in več. Pred dnevi me je prijelo, da bi občasno nespečnost odpravil z eno potezo in ne s pomočjo treh filmov, denimo. In ker s svojo tegobico ne bi rad obremenjeval preobremenjene izbrane zdravnice in ker bi najbrž itak trajalo 14 dni, da se do nje kot nenujni primer sploh prebijem, sem se vrnil na kraj apaurina.
Vem, da ga brez recepta ne morem dobiti, sem takoj povedal v lekarni, ampak blaževega žegna pa tudi ne rabim. Ker ne nuca. Iščem torej nekaj vmesnega med kobajagi nevarno kemijo in (na meni) do zdaj neučinkovito zelenjavo. Kar koli, samo da bo delovalo. Lekarnar je bil razumevajoč, potrpežljivo mi je odpredaval o spanju in stresu, adrenalinu in melatoninu, ampak ne, česa močnejšega brez recepta v naših lekarnah ne prodajamo. Ja, tu je še vedno vrzel, je magister priznal na koncu. Vseeno sem nekaj kupil. Saj pomagalo ne bo, škoditi pa tudi ne more. Doma sem se spomnil, da sta svetova vsaj dva. Odklikal sem na internet in glej ga, zlomka: tablete našega proizvajalca, prav tiste, pred katerimi me naša zakonodaja varuje na vse pretege, oddaljene par klikov čakajo na kupca v tuji spletni lekarni.
Že itak stroga farmacevtka me je izza pulta gledala, kot da se odloča, koga naj pokliče, psihiatrijo ali policijo. Kako to mislite, te niso na prodaj. Samo na recept! mi jih je napela pred vsemi čakajočimi. Po njenem nasvetu sem potem namesto tistega iz kemije kupil nekaj iz rastline. Seveda ni prijelo ne takoj, ne prej in ne slej.
Od scene je minilo deset let in več. Pred dnevi me je prijelo, da bi občasno nespečnost odpravil z eno potezo in ne s pomočjo treh filmov, denimo. In ker s svojo tegobico ne bi rad obremenjeval preobremenjene izbrane zdravnice in ker bi najbrž itak trajalo 14 dni, da se do nje kot nenujni primer sploh prebijem, sem se vrnil na kraj apaurina.
Vem, da ga brez recepta ne morem dobiti, sem takoj povedal v lekarni, ampak blaževega žegna pa tudi ne rabim. Ker ne nuca. Iščem torej nekaj vmesnega med kobajagi nevarno kemijo in (na meni) do zdaj neučinkovito zelenjavo. Kar koli, samo da bo delovalo. Lekarnar je bil razumevajoč, potrpežljivo mi je odpredaval o spanju in stresu, adrenalinu in melatoninu, ampak ne, česa močnejšega brez recepta v naših lekarnah ne prodajamo. Ja, tu je še vedno vrzel, je magister priznal na koncu. Vseeno sem nekaj kupil. Saj pomagalo ne bo, škoditi pa tudi ne more. Doma sem se spomnil, da sta svetova vsaj dva. Odklikal sem na internet in glej ga, zlomka: tablete našega proizvajalca, prav tiste, pred katerimi me naša zakonodaja varuje na vse pretege, oddaljene par klikov čakajo na kupca v tuji spletni lekarni.
