NA EKS
Kolumna Dušana Malovrha: Terasa
Ne na takšno, kjer poleg protikoronskih ukrepov na vratih še piše: prepovedan vstop simpatizerjem te ali one stranke.
Odpri galerijo
Na takšno teraso bi se rad vrnil. Foto: Dušan Malovrh
Sedim za mizo, srkam neznano lečečo pijačo in se lenobno oziram po Cesti zmage. Nič več ni ukazovanja, vpitja, salutiranja, hitenja, spanja in bujenja na ukaz, čiščenja puške in loncev. Ni več strahu pred zateženimi oficirji. Prizor, kako v miru in sam uživam sredi terase omiljenega lokala v domačem mestu, se mi je med služenjem v Jugoslovanski ljudski armadi neštetokrat zavrtel pred očmi.
Včasih sem si pogrezanje v naslonjač na terasi predstavljal tako živo, da bi ga z roko grabil, včasih je bilo koprnenje bolj bledo, oddaljeno. Odvisno tudi od tega, ali je denimo med vojaki spet odjeknila novica o famoznem skračenju, se pravi skrajšanju vojaškega roka (kar se je sicer vedno izkazalo za nateg), ali pa sem od našega kapetana prve klase zaradi kake malenkosti – denimo drobtinice, ki je na pogradu ostala od maminega peciva iz poslanega paketa – spet fasal kazen prepovedi odhoda domov. Kaj bi takrat dal za en pir na domači terasi. In ne v vojaški kantini.
Ko sem se po 13 mesecih vojaščine brez prekinitve – le z dvema dnevoma skrajšanja zaradi darovane krvi – in gnetenja v skupni spalnici, skupni jedilnici, skupni kantini, skupnem … vsem končno vrnil, sem seveda spoznal, da nisem potreboval samo terase, ampak predvsem ljudi.
Tudi po več kot letu dni pandemijskih omejitev, zavor in zapor je ena od malih velikih želja, da z dobro družbo v miru posedimo v kakšnem prijetnem lokalčku, mar ne. Od marca lani do zdaj ni bilo prav veliko pravih priložnosti. Kolikokrat sem se martinčkal v lokalih? Dvakrat, trikrat …
največ desetkrat.
Lani poleti sem se v gneči med prvim in drugim valom načakal na Obali, enkrat sem bolj na trnih pred morebitno okužbo spil pivce za živce v kampu na hrvaškem otoku. Morda bi lahko večkrat sedel za mizo, pa ni bilo tistega občutka, ki je glavni, ko se odločimo za obisk lokala: da se lahko sprostimo in pozabimo na skrbi.
Ko sem pred leti po službeni dolžnosti spremljal košarkarje Olimpije na gostovanju v Zadru, sva s kolegom namenoma »zašla« v naelektreno ozračje kafiča, kjer so se zbirali najbolj divji navijači dalmatinskega moštva. Po obveznem skeniranju smo nazdravili z laškim in se pred derbijem razšli v dobrososedskih odnosih. No, na takšno teraso bi se rad vrnil. Ne na takšno, kjer poleg protikoronskih ukrepov na vratih še piše: prepovedan vstop simpatizerjem te ali one stranke. Razen če nismo res že čisto razklani in je politična barva postala pomembnejša od cvička in dobička.
Včasih sem si pogrezanje v naslonjač na terasi predstavljal tako živo, da bi ga z roko grabil, včasih je bilo koprnenje bolj bledo, oddaljeno. Odvisno tudi od tega, ali je denimo med vojaki spet odjeknila novica o famoznem skračenju, se pravi skrajšanju vojaškega roka (kar se je sicer vedno izkazalo za nateg), ali pa sem od našega kapetana prve klase zaradi kake malenkosti – denimo drobtinice, ki je na pogradu ostala od maminega peciva iz poslanega paketa – spet fasal kazen prepovedi odhoda domov. Kaj bi takrat dal za en pir na domači terasi. In ne v vojaški kantini.
Ko sem se po 13 mesecih vojaščine brez prekinitve – le z dvema dnevoma skrajšanja zaradi darovane krvi – in gnetenja v skupni spalnici, skupni jedilnici, skupni kantini, skupnem … vsem končno vrnil, sem seveda spoznal, da nisem potreboval samo terase, ampak predvsem ljudi.
Tudi po več kot letu dni pandemijskih omejitev, zavor in zapor je ena od malih velikih želja, da z dobro družbo v miru posedimo v kakšnem prijetnem lokalčku, mar ne. Od marca lani do zdaj ni bilo prav veliko pravih priložnosti. Kolikokrat sem se martinčkal v lokalih? Dvakrat, trikrat …
največ desetkrat.
Na takšno teraso bi se rad vrnil. Foto: Dušan Malovrh
Lani poleti sem se v gneči med prvim in drugim valom načakal na Obali, enkrat sem bolj na trnih pred morebitno okužbo spil pivce za živce v kampu na hrvaškem otoku. Morda bi lahko večkrat sedel za mizo, pa ni bilo tistega občutka, ki je glavni, ko se odločimo za obisk lokala: da se lahko sprostimo in pozabimo na skrbi.
Ko sem pred leti po službeni dolžnosti spremljal košarkarje Olimpije na gostovanju v Zadru, sva s kolegom namenoma »zašla« v naelektreno ozračje kafiča, kjer so se zbirali najbolj divji navijači dalmatinskega moštva. Po obveznem skeniranju smo nazdravili z laškim in se pred derbijem razšli v dobrososedskih odnosih. No, na takšno teraso bi se rad vrnil. Ne na takšno, kjer poleg protikoronskih ukrepov na vratih še piše: prepovedan vstop simpatizerjem te ali one stranke. Razen če nismo res že čisto razklani in je politična barva postala pomembnejša od cvička in dobička.
