NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: V nizkem startu
Šele v ponedeljek je dobila kartico, ki smo jo odvrgli v nabiralnik 29. septembra lani.
Odpri galerijo
Šole so zaprli, izpraznile so se pisarne in tovarne. Stanujem ob dokaj prometni cesti, a ta teden me že zbujajo slavčki in ne jekleni konjički. Večina vas, ki to bere, ima najbrž podoben občutek – samo jaz še nisem na morju (sem pa v nizkem startu). No, nekateri pa se že vračajo. Kolegica, na primer, je uživala na hrvaškem otoku, kamor gremo tudi mi. Imela je srečo pri izbiri apartmaja, saj je obšla agencijo in se s slovensko lastnico pogodila za super ceno. Teden dni najema na Korčuli jo je prišlo manj kot pot do otoka, mi je zaupala. Tudi njen najdražji je imel letos s podvodno puško srečno roko. Čeprav še zdaleč ne tako kot pred sedmimi leti. Tedaj je bilo noro, nismo mogli pojesti vsega tistega, kar je nalovil, se spominja sodelavka.
A dokler se jadranskim ribam ne bomo prisiljeni odreči zaradi plastike (ampak zaradi cene), je še vse v redu. Saj najbrž poznate najnovejše raziskave, češ da je Jadransko morje najbolj zasvinjano s plastiko. Bi kar verjel, žal. Ko smo lani na otoku daleč stran od turističnih naselij, plaž in pomolov končno odkrili samo naš zalivček, kot se reče, smo šokirani ugotovili, da je spodaj morje plastike. Resda smo lani med vožnjo s čolnom in le kakih 200 metrov od obale prvič videli delfine, a kdo ve, morda so njihovi želodci tudi že polni plastičnih vrečk, ribiških mrež in drugih smeti.
Najsibo plastik fantastik ali bolj natur, naša šolarja bomo spet spodbudili, da z morja čim prej pošljeta – lepe pozdrave. Babici in dedka se še vedno najbolj razveselijo klasičnih razglednic in spodobi se, da poštar dostavi pozdrave z dopusta prej, kot se vrnejo dopustniki. V ponedeljek so se nam tako zahvalili za kartico iz naših gora. Kako, saj letos še nismo bili ...?! sem se čudil. Pa je babi pokazala podobico, ki smo jo popisali in odvrgli v nabiralnik tam zgoraj na 1543 metrih – 29. septembra lani. Zato zdaj razmišljam, da bi leseno lepotico predlagal za naj slovensko planinsko kočo leta. Kajti po mojem se nikjer niso skoraj celo leto matrali, da so razglednico končno spravili do naslovnika.
A dokler se jadranskim ribam ne bomo prisiljeni odreči zaradi plastike (ampak zaradi cene), je še vse v redu. Saj najbrž poznate najnovejše raziskave, češ da je Jadransko morje najbolj zasvinjano s plastiko. Bi kar verjel, žal. Ko smo lani na otoku daleč stran od turističnih naselij, plaž in pomolov končno odkrili samo naš zalivček, kot se reče, smo šokirani ugotovili, da je spodaj morje plastike. Resda smo lani med vožnjo s čolnom in le kakih 200 metrov od obale prvič videli delfine, a kdo ve, morda so njihovi želodci tudi že polni plastičnih vrečk, ribiških mrež in drugih smeti.
Najsibo plastik fantastik ali bolj natur, naša šolarja bomo spet spodbudili, da z morja čim prej pošljeta – lepe pozdrave. Babici in dedka se še vedno najbolj razveselijo klasičnih razglednic in spodobi se, da poštar dostavi pozdrave z dopusta prej, kot se vrnejo dopustniki. V ponedeljek so se nam tako zahvalili za kartico iz naših gora. Kako, saj letos še nismo bili ...?! sem se čudil. Pa je babi pokazala podobico, ki smo jo popisali in odvrgli v nabiralnik tam zgoraj na 1543 metrih – 29. septembra lani. Zato zdaj razmišljam, da bi leseno lepotico predlagal za naj slovensko planinsko kočo leta. Kajti po mojem se nikjer niso skoraj celo leto matrali, da so razglednico končno spravili do naslovnika.
