NA EKS
Kolumna Dušana Malovrha: Vihar v kozarcu vina
Morda ga je pa predsednik srkal brez punce, iz obupa
Odpri galerijo
Morda ga je pa predsednik srkal brez punce, iz obupa. Foto: Marko Feist
Srbski predsednik je bil v Bosni in Hercegovini na prijateljskem obisku, med katerim je širokogrudno poklonil 15.000 odmerkov cepiva. No, saj je tudi naš predsednik Pahor Bošnjakom obljubil donacijo v obliki 4800 odmerkov. Ampak med prvo in drugo človekoljubno gesto je gromozanska razlika: medtem ko je Srbija med najuspešnejšimi državami po odstotku cepljenega prebivalstva proti covidu-19, mi cepiva nimamo za burek, kot se reče v Bosni.
Kaj šele za šenkavanje. Kakor koli, radodarni Vučić si ni mogel kaj, da celo med tako hvalevredno misijo ne bi malce pljunil po nekdanjih sostanovalcih v skupni državi. Da ne rečem bratih.
»Veste, zakaj Srbi še vedno pijejo neko malvazijo iz Istre, ki je gnoj v primerjavi s tistim, kar lahko mi ponudimo? Zato, ker se spominja, da je bil pred 25 leti s punco na obali, in mu diši na tiste čase, čeprav je to vino odvratno in ni dobro za nič in tako dalje. Ljudje, zazrite se vendar v prihodnost!« je v intervjuju za bosansko komercialno televizijo nam in Hrvatom nalil čiste gnojnice.
Res pa je, da sam pijem to kobajagi odvratno vino natančno zaradi punce in morja. Malvazija – nostalgija. Pred kakimi petnajstimi leti smo letovali v čudovitem končku severozahodne Istre. V Zambratiji smo se kopali, v Savudriji se sprehajali, v Bašaniji kupovali sadje in zelenjavo pri branjevki. Na štantu je imela poleg paradajza, smokev, bučk, olivca in grapice še belo vino v sicer neuglednih plastenkah. Malvazijo.
Dotlej sem jo samo poznal, konzumiral pa niti ne. In sem jo probal: odtlej jo imam najraje, bodisi hrvaško bodisi koprsko. Zlasti v poletni vročini, zlasti na obali, zlasti s tisto punco (ki je žena postala). Ko je primerno ohlajena, je tako osvežujoča in dišeča! Zato dvomim, da jo je Vučić res pil. Če bi jo, je ne bi tako popljuval. Ali pa jo je stankal preveč, pa ga je naslednji dan bolela buča. Morda jo je srkal brez punce. Iz obupa. Potem verjamem, da ima nanjo bolj grenak spomin.
Ko je uvidel, da je z izjavo sprožil pravi viharček v slovenskem in hrvaškem kozarcu vina, se je srbski vodja istrskim vinarjem, ki v potu svojega obraza pridelujejo to žlahtno kapljico, opravičil. Prepozno. Kar je skuhal, to bo pojedel. Se pravi, spil. Največji slovenski proizvajalec (odlične) malvazije Vinakoper mu je namreč že naštimal darilni karton svojih ponižanih vin. Morda je tako tudi prav. Klin se s klinom zbija.
Kaj šele za šenkavanje. Kakor koli, radodarni Vučić si ni mogel kaj, da celo med tako hvalevredno misijo ne bi malce pljunil po nekdanjih sostanovalcih v skupni državi. Da ne rečem bratih.
»Veste, zakaj Srbi še vedno pijejo neko malvazijo iz Istre, ki je gnoj v primerjavi s tistim, kar lahko mi ponudimo? Zato, ker se spominja, da je bil pred 25 leti s punco na obali, in mu diši na tiste čase, čeprav je to vino odvratno in ni dobro za nič in tako dalje. Ljudje, zazrite se vendar v prihodnost!« je v intervjuju za bosansko komercialno televizijo nam in Hrvatom nalil čiste gnojnice.
Morda ga je pa predsednik srkal brez punce, iz obupa. Foto: Marko Feist
Res pa je, da sam pijem to kobajagi odvratno vino natančno zaradi punce in morja. Malvazija – nostalgija. Pred kakimi petnajstimi leti smo letovali v čudovitem končku severozahodne Istre. V Zambratiji smo se kopali, v Savudriji se sprehajali, v Bašaniji kupovali sadje in zelenjavo pri branjevki. Na štantu je imela poleg paradajza, smokev, bučk, olivca in grapice še belo vino v sicer neuglednih plastenkah. Malvazijo.
Dotlej sem jo samo poznal, konzumiral pa niti ne. In sem jo probal: odtlej jo imam najraje, bodisi hrvaško bodisi koprsko. Zlasti v poletni vročini, zlasti na obali, zlasti s tisto punco (ki je žena postala). Ko je primerno ohlajena, je tako osvežujoča in dišeča! Zato dvomim, da jo je Vučić res pil. Če bi jo, je ne bi tako popljuval. Ali pa jo je stankal preveč, pa ga je naslednji dan bolela buča. Morda jo je srkal brez punce. Iz obupa. Potem verjamem, da ima nanjo bolj grenak spomin.
Ko je uvidel, da je z izjavo sprožil pravi viharček v slovenskem in hrvaškem kozarcu vina, se je srbski vodja istrskim vinarjem, ki v potu svojega obraza pridelujejo to žlahtno kapljico, opravičil. Prepozno. Kar je skuhal, to bo pojedel. Se pravi, spil. Največji slovenski proizvajalec (odlične) malvazije Vinakoper mu je namreč že naštimal darilni karton svojih ponižanih vin. Morda je tako tudi prav. Klin se s klinom zbija.
