Kolumna Dušana Malovrha: Vrsta
V tej naši večno mladi demokraciji smo se v tridesetih letih tranzicije, odraščanja in nedoraslosti naposlušali in nagledali že marsičesa. Najhujših stvari, najbolj gnilih zadev v deželi slovenski navadni smrtniki ne poznamo in najbrž je bolje tako. Manj ko vem, lažje živim, velikokrat slišim in se kar strinjam s prijatelji in znanci. Saj, če bi vedeli za vse svinjarije, ki jih počnejo nam za hrbtom, bi se nam zagotovo odpeljalo. Toda celo največji pesimisti in vsega hudega vajeni zadnjič niso mogli verjeti svojim očem.
V trdi temi, ko večina državljanov in tudi občanov glavnega mesta še trdno spi, se je v ljubljanski četrti Bežigrad, le lučaj od elitne, menda najboljše slovenske gimnazije, začela oblikovati čudna vrsta. Ne, to ni bila vrsta za vstopnice finala wimbledonskega teniškega turnirja, tudi ni bila gneča pred Applovimi trgovinami ob začetku prodaje novega iphona. Nič od tega. Ta vrsta je bila žalostna. V njej niso stali navijači ali potrošniki polnih denarnic in polni pričakovanj. Ne, v tej mrakobni vrsti, ki se je vila pred zdravstvenim domom, so se ljudje, stari in mladi, postavili v vrsto za – preživetje. Za to, da bi spet dobili osebnega zdravnika. No, ne preveč osebnega, saj so čakali za vpis na seznam pacientov ambulant za neopredeljene, kot lepo rečejo raji, ki je, čeprav plačuje vse potrebne zdravstvene dajatve, na koncu ostala brez dohtarja. Sistem je razpadel in zdaj bodo s temi ad hoc ordinacijami gasili požar, ki je že leta tlel in oddajal dimne signale – še slepi bi jih videl. Če ne videl, pa zavohal to štalo, iz katere je uhajal smrad. Zdaj seveda nihče ne prevzame krivde.
Stranka, v tem primeru pacient, ima vedno prav. Ampak tudi beli bogovi so samo ljudje. Tudi oni lahko popustijo pod pretežkim bremenom. Ali pa pred »nespodobnim« povabilom na drugo stran, med zasebnike. Med tako imenovane dvoživke. Toda dvoživke so še marsikje. Med igralstvom, denimo, jih je za celo mlako. Zaposleni v državnih teatrih brez težav prestopajo v zasebni sektor oglaševanja na primer, pa v tem nihče ne vidi problema. Nasprotno, radi vidimo državne gledališke face tudi v zasebnih filmih in reklamah. Seveda pa slabe plati zdravniškega dvoživkarstva močneje občutimo na svoji koži. Kar verjetno pomeni, da so res bolj (življenjsko) potrebni kot kateri drugi profili javnega sektorja. In če je tako, je razumljiva njihova želja po izločitvi iz enotnega plačnega sistema. Ta naj bo uravnotežen, ne pa uravnilovka. Dejstvo je, da bodo zdravniki uhajali med zasebnike, če bodo (pre)slabo plačani v javnih ustanovah. Naloga oblasti je torej, da jim ponudijo dovolj privlačne plače. In še kaj. Pametna je zato poteza, da smo zaprosili za pomoč Estonce in Fince. Estonski zavod za zdravstveno zavarovanje nam bo pomagal pri zdravstveni reformi, predvsem pri vzpostavitvi zdravstvene zavarovalnice, ki deluje povsem digitalno in transparentno.
Super je, da nam pomaga državica, ki ima še kak milijon manj prebivalcev, kot jih živi na sončni strani Alp. Čeprav sem mislil, da imamo tudi sami vrhunske računalniške programerje in druge stručkote digitalizacije. Estonskega modela celotnega zdravstva pa ne bomo kopirali. Na strokovni ravni zdravstva smo v Sloveniji nekaj korakov pred Estonci, prav tako na področju mreže zdravstvene oskrbe, je prepričan minister Loredan. No, jaz pa nisem prepričan. Zaradi mene lahko skopiramo kar vse. Slabše ne more biti.
