Kolumna Dušana Malovrha: Vse zvezdice
Z drago že sediva za mizo, z eno roko držim jedilnik, z drugo se grabim za denarnico.
Odpri galerijo
Bravo naši! Končno jih imamo! Michelinove zvezdice, namreč. In to kar sedem: pet restavracij je dobilo po eno, Anina pa celo dve (od treh možnih, kolikor jih imajo le 104 restavracije na svetu). Poleg tega se je v prvo slovensko izdajo slovitega gastronomskega vodnika uvrstilo 37 gostiln z znakom krožnik, devet pa jih je prejelo nagrado za kulinariko po dostopnih cenah. Moja izkušnja z mišelinkami, če ne štejem dragih avtomobilskih gum in šlaufa iz špeha, ki ga nikakor ne morem spraviti s sebe, pa je sledeča. Boleča.
Sveže poročena sva uživala medene dneve (in noči) v Benetkah. Sezona skoraj mrtva, kakega koronavirusa še nikjer na vidiku, turistov ne preveč ne premalo. Idealno. Kulturno-kulinarični vodnik prekaljenih Novakovih nama je v četrti, kjer sva bivala, svetoval ljubek lokal blizu nekdanjega židovskega geta. Hrana odlična, cena obroka zmerna za serenissimo, od 20 do 30 evrov na osebo.
Da se sprosti rezervirana miza, posediva še zunaj na kavici s pogledom na kanal. Ob povabilu noter pa s kotičkom očesa oplazim popolnoma polimana vhodna vrata: Michelin pri Michelinu, Ristoranti d'Italia, Srebrna žlica ... Prestiž po dolgem in počez, skratka. Toda alarm zazvoni prepozno. Z drago že sediva za mizo, z eno roko držim jedilnik, z drugo se grabim za denarnico.
Imate kaj od tradicionalno beneškega iz mojega turističnega vodnika, plaho vprašam. Žal, imamo novega kuharja, veste, nove jedi, saj bomo vrnili tudi stare …, je nadprijazna natakarica. Za eno od obloženih miz zajeten gost pokuša, pogleduje, zapisuje. Ocenjevalec gostiln! se zgroziva skromnojedca v trdnjavi dobrojedcev. Slepo sva sledila knjižici iz leta 2011, jedla 2018., vmes pa se je zgodil – Michelin.
Vsak grižljaj se je zataknil ob preračunavanju, ali bo dovolj gotovine. Ker kartic v tej nagrajeni oštariji seveda niso sprejemali. Na koncu je res udarilo po žepu, da sem videl vse zvezdice: cena večerje skoraj trikrat višja od pričakovane, a nekako sem napraskal potrebne evre, da ni bilo treba pomivati posode. Ostalo je celo za tringelt. Gorenjski.
Sveže poročena sva uživala medene dneve (in noči) v Benetkah. Sezona skoraj mrtva, kakega koronavirusa še nikjer na vidiku, turistov ne preveč ne premalo. Idealno. Kulturno-kulinarični vodnik prekaljenih Novakovih nama je v četrti, kjer sva bivala, svetoval ljubek lokal blizu nekdanjega židovskega geta. Hrana odlična, cena obroka zmerna za serenissimo, od 20 do 30 evrov na osebo.
Da se sprosti rezervirana miza, posediva še zunaj na kavici s pogledom na kanal. Ob povabilu noter pa s kotičkom očesa oplazim popolnoma polimana vhodna vrata: Michelin pri Michelinu, Ristoranti d'Italia, Srebrna žlica ... Prestiž po dolgem in počez, skratka. Toda alarm zazvoni prepozno. Z drago že sediva za mizo, z eno roko držim jedilnik, z drugo se grabim za denarnico.
Imate kaj od tradicionalno beneškega iz mojega turističnega vodnika, plaho vprašam. Žal, imamo novega kuharja, veste, nove jedi, saj bomo vrnili tudi stare …, je nadprijazna natakarica. Za eno od obloženih miz zajeten gost pokuša, pogleduje, zapisuje. Ocenjevalec gostiln! se zgroziva skromnojedca v trdnjavi dobrojedcev. Slepo sva sledila knjižici iz leta 2011, jedla 2018., vmes pa se je zgodil – Michelin.
Vsak grižljaj se je zataknil ob preračunavanju, ali bo dovolj gotovine. Ker kartic v tej nagrajeni oštariji seveda niso sprejemali. Na koncu je res udarilo po žepu, da sem videl vse zvezdice: cena večerje skoraj trikrat višja od pričakovane, a nekako sem napraskal potrebne evre, da ni bilo treba pomivati posode. Ostalo je celo za tringelt. Gorenjski.
