NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Z darili je križ
Problem nastane, če si malček premisli glede želja, še večja težava pa je trgovčevo izmišljevanje.
Odpri galerijo
Z darili je križ. Z novoletnimi še posebno. Dolga leta sem lovil zadnji nakupovalni vlak – ni bolj žalostnega opravila, kot je skakanje za darili pet pred dvanajsto veselega decembra –, potem pa sem se organiziral. Zdaj na nakupovalni vlak skočim novembra. Zadeva se obrestuje, tako časovno kot finančno. Problem nastane, če si malček, glavna tarča novoletnega obmetavanja, premisli glede želja, ti pa med svojimi gatami v komodi že skrivaš sprva zaželeno darilo, ki si ga dobil po superugodni first minute ceni. Še večja težava kot otrokova neodločnost pa je trgovčevo izmišljevanje. Nesposobnost.
Že pred črnim petkom sem v trgovini iskal igračo, za katero je sin navijal vse leto. Trenutno je ni v zalogi, ampak ni problema, gospod, lahko jo rezervirate. Konec prihodnjega tedna pride roba. Vas pokličemo! No, konec tedna je prišel, igrača pa ne.
Prijazna prodajalka se je opravičila in zagotovila, naslednji teden bo. In je prišel naslednji teden in še naslednji – brez robe. Za naročanje po spletu ni bilo več časa, potrebna je bila gasilska akcija tik pred zdajci in v največji gneči po drugih štacunah. Ker dobri mož ne sme izpasti popolna zguba. Tako je bilo lani in tedaj sem si rekel, da v taki trgovini ne bom več nabavljal.
Med čiščenjem pred letošnjimi nakupi sem naletel na njihovo kartico zvestobe. Ne vem, zakaj je lani nisem razrezal na koščke. No, tako sem tudi letos dovolj zgodaj zakorakal v isto trgovino. Začelo se je, kot bi gledal lanski posnetek: zelo priljubljene igrače spet ni bilo na policah in znova so me zasuli z obljubami. Trgovka, še bolj prijazna od lanske, me je prepričala, da sem jo rezerviral. Igračo, namreč. Ni pomagalo: naslednji teden je spet ratal naslednji in ... Osel gre samo enkrat na led, mene pa nategujejo že drugič, zato sem jim zabrusil: Če tudi letos ostanem brez igrače, ne stopim več v vašo trgovino! Čez pol ure so me obvestili, da je moj kos že na poti, izbezali so ga iz nekega centralnobalkanskega ali katerega že skladišča. V petek bo tu. Lepa beseda lepo mesto najde, mar ne. Grda pa še lepše.
Že pred črnim petkom sem v trgovini iskal igračo, za katero je sin navijal vse leto. Trenutno je ni v zalogi, ampak ni problema, gospod, lahko jo rezervirate. Konec prihodnjega tedna pride roba. Vas pokličemo! No, konec tedna je prišel, igrača pa ne.
Prijazna prodajalka se je opravičila in zagotovila, naslednji teden bo. In je prišel naslednji teden in še naslednji – brez robe. Za naročanje po spletu ni bilo več časa, potrebna je bila gasilska akcija tik pred zdajci in v največji gneči po drugih štacunah. Ker dobri mož ne sme izpasti popolna zguba. Tako je bilo lani in tedaj sem si rekel, da v taki trgovini ne bom več nabavljal.
Med čiščenjem pred letošnjimi nakupi sem naletel na njihovo kartico zvestobe. Ne vem, zakaj je lani nisem razrezal na koščke. No, tako sem tudi letos dovolj zgodaj zakorakal v isto trgovino. Začelo se je, kot bi gledal lanski posnetek: zelo priljubljene igrače spet ni bilo na policah in znova so me zasuli z obljubami. Trgovka, še bolj prijazna od lanske, me je prepričala, da sem jo rezerviral. Igračo, namreč. Ni pomagalo: naslednji teden je spet ratal naslednji in ... Osel gre samo enkrat na led, mene pa nategujejo že drugič, zato sem jim zabrusil: Če tudi letos ostanem brez igrače, ne stopim več v vašo trgovino! Čez pol ure so me obvestili, da je moj kos že na poti, izbezali so ga iz nekega centralnobalkanskega ali katerega že skladišča. V petek bo tu. Lepa beseda lepo mesto najde, mar ne. Grda pa še lepše.
