Kolumna Dušana Malovrha: Zdravnika ni več
Skočim zadnjič s kolegico iz službe v ambulanto, ki je čisto blizu naših pisarn. Eno zimo pred davnimi časi, ko me je za računalnikom tako zvilo, da nisem mogel na tipkovnici niti tipke več pritisniti, mi je ta ordinacija prišla prav za prvo obravnavo. Po tistem sesutju sem se vsako leto cepil proti gripi, ker mi ni fora, da nemočno obležiš za en teden ter si še naslednji teden kot cunja. Nekaterim menda paše, zdi se jim naravno, če enkrat na leto malce odležijo, pijejo čajček z medom in po televiziji gledajo oddaje, ki jih drugače nikoli. Sam se takemu poležavanju izognem, če se le da, zato se proti gripi redno cepim že kakih 20 let, in v tem času me ni več položila. Nekajkrat sem mimogrede zavihal rokav tudi v omenjeni priročni ambulanti, čeprav tam nisem imel svojega osebnega zdravnika.
Prideva torej s kolegico v to malo kliniko, oba zelo cepilsko naravnana. Prazna čakalnica in žalostni pogled sestre v sprejemnici nista napovedovala nič dobrega. »Ne, ne cepimo, ker že 14 dni ni zdravnice,« naju je s praga odneslo nazaj tja, od koder sva prišla. Ni panike, cepil sem se nekaj dni pozneje v domačem kraju, mnogi pa so jo odnesli mnogo huje. Čez noč so ostali brez osebnega zdravnika. Tistih 14 dni odsotnosti se je namreč spremenilo v zaprtje ambulante. Pacientom so sporočili, da se morajo znajti sami, kakor vejo in znajo. To pa vemo, kako je, delujoči družinski zdravniki so zatrpani do grla in ne sprejemajo novih pacientov; kolega, ki je ostal na cedilu, je preklical vse živo, povsod so ga zavrnili.
V trenutku ko celo davkoplačevalci s plačanim dodatnim zdravstvenim zavarovanjem ne morejo do osnovnih medicinskih storitev, sem pomislil na druge čase in druge kraje. Spomnil sem se na prejšnjo družbeno ureditev, ko so samoprispevki zadelali marsikatero luknjo socializma, pomislil sem na župnije, kjer farani zbirajo denar za svojega župnika. Morda ste gledali zabaven kanadski film Vaba na vabo, v katerem prebivalci ribiške vasi poskusijo privabiti zdravnika, ta je namreč predpogoj, da v kraj pride tudi tovarna, ki bi zaustavila propadanje.
Ljudje se (samo)organizirajo za dosego različnih ciljev. Mreža osnovnega zdravstva razpada pred našimi očmi, pristojni pa tega razkroja očitno ne znajo zaustaviti. Če smo res prišli tako daleč, če je to dno – zakaj pa ne bi neka skupnost ali skupina ljudi sama poiskala rešitve, v tem primeru zaposlila zdravnika? Morda je to skregano s trenutno veljavnimi zakoni, zagotovo pa ni skregano z zdravo pametjo, kolikor je še imamo. Če si sami ne bomo pomagali, nam niti (beli) bog ne bo pomagal.
