Kolumna Dušana Malovrha: Zelena dežela, mrtva reka
Nisem mogel razumeti, da so nekateri iz tiste greznice lovili ribe in jih celo jedli.
Odpri galerijo
Upam, da me kantavtor Marijan Smode ne bo grajal kot kaka Greta Thunberg (ki je lastno ime zaščitila kot blagovno znamko), ker ta droben zapis začenjam tudi s pomočjo naslova njegovega legendarnega komada iz 80. let prejšnjega stoletja. Mrtva reka, kako stara pesem, pa še vedno oziroma spet tako aktualna!
Ko sem se v tistih osemdesetih s cugom, kot Zasavci rečemo vlaku, dan na dan vozičkal na šolanje v Ljubljano in nazaj v osrčje Slovenije, je bil pogled skozi okno kompozicij gomulke ali teksasa prilično – komunističen. Sava je tekla rjava in motna, od vse tiste sivine pa so se mi v spomin najbolj zasidrale bele plastične vrečke, ki so obvisele na golem drevju, potem ko se je narasla reka vrnila v strugo. Nisem mogel razumeti, da so nekateri iz tiste greznice lovili ribe in jih celo jedli. Pravzaprav je bil čudež, da so v njej živele ribe, kajti reka je res izgledala mrtva.
Leta v novi državi so naravi prinesla lepše čase, zakoni so omejili izpuste v reko in Sava je postala manj onesnažena, bolj zelena. Živa. Resda že dolgo nisem več vozač na vlaku, vendar domnevam, da tudi postapokaliptičnih krizbanov, dreves, okrašenih s plastičnimi vrečkami, ni več.
Toliko bolj šokantno zato deluje najnovejše poročilo, o katerem pišemo tudi v današnjih Nedeljskih novicah. Priznani biolog bije plat zvona, saj so mu temeljite analize razkrile, da so štiri slovenske reke, tudi Sava, skuhane, kot pravi. Globalno segrevanje in drugi neposredni posegi človeka v porečja so prignali naše tekoče vode in njen živelj na sam rob preživetja.
Tudi zato je bil skrajni čas, da se je v državi, ki se razglaša za trajnostno, obnaša pa zelo kratkovidno, znova pojavila zelena stranka. Toda Zelena dežela, kot se je neoriginalno poimenovala – hja, zakaj bi izumljali toplo vodo, če jo lahko pogrejemo –, ima že na samem začetku težave. Uporabila je namreč geslo Očistimo Slovenijo, ki je šlo akterjem čistilne akcije s tem imenom tako v nos, da se ga je morala Zelena dežela takoj znebiti. Sicer pa to ne bi smelo biti pomembno. Če so zeleni res zeleni, itak ne ostanejo pri besedah, ampak se lotijo dejanj.
Ko sem se v tistih osemdesetih s cugom, kot Zasavci rečemo vlaku, dan na dan vozičkal na šolanje v Ljubljano in nazaj v osrčje Slovenije, je bil pogled skozi okno kompozicij gomulke ali teksasa prilično – komunističen. Sava je tekla rjava in motna, od vse tiste sivine pa so se mi v spomin najbolj zasidrale bele plastične vrečke, ki so obvisele na golem drevju, potem ko se je narasla reka vrnila v strugo. Nisem mogel razumeti, da so nekateri iz tiste greznice lovili ribe in jih celo jedli. Pravzaprav je bil čudež, da so v njej živele ribe, kajti reka je res izgledala mrtva.
Leta v novi državi so naravi prinesla lepše čase, zakoni so omejili izpuste v reko in Sava je postala manj onesnažena, bolj zelena. Živa. Resda že dolgo nisem več vozač na vlaku, vendar domnevam, da tudi postapokaliptičnih krizbanov, dreves, okrašenih s plastičnimi vrečkami, ni več.
Toliko bolj šokantno zato deluje najnovejše poročilo, o katerem pišemo tudi v današnjih Nedeljskih novicah. Priznani biolog bije plat zvona, saj so mu temeljite analize razkrile, da so štiri slovenske reke, tudi Sava, skuhane, kot pravi. Globalno segrevanje in drugi neposredni posegi človeka v porečja so prignali naše tekoče vode in njen živelj na sam rob preživetja.
Tudi zato je bil skrajni čas, da se je v državi, ki se razglaša za trajnostno, obnaša pa zelo kratkovidno, znova pojavila zelena stranka. Toda Zelena dežela, kot se je neoriginalno poimenovala – hja, zakaj bi izumljali toplo vodo, če jo lahko pogrejemo –, ima že na samem začetku težave. Uporabila je namreč geslo Očistimo Slovenijo, ki je šlo akterjem čistilne akcije s tem imenom tako v nos, da se ga je morala Zelena dežela takoj znebiti. Sicer pa to ne bi smelo biti pomembno. Če so zeleni res zeleni, itak ne ostanejo pri besedah, ampak se lotijo dejanj.
