Kolumna Dušana Malovrha: Zidanje v Parizu

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje bežal od malega ekrana kot hudič pred križem. Vsekakor se to zgodi samo takrat, kadar slovenski športniki pišejo zgodovino. Morda, ko smo na evropskem prvenstvu v nogometu leta 2000 v Charleroiju povedli proti Jugoslaviji s 3:0 (a dovolili, da se nekdanji bratje vrnejo po točko), morda na eurobasketu 2017, ko smo v finalu proti Srbom ostali brez Dragića (nato pa na krilih Prepeliča poleteli do največjega zmagoslavja slovenskega športa).


Ne vem, kdaj sem nazadnje med šolo ali službo doma gledal neposredni televizijski prenos – razen če ni bil del službenih obveznosti. Spomnim se, da so nas v osnovni šoli poslali domov gledat pogreb tovariša Edvarda Kardelja, to je bilo leta 1979. Če se ne motim, smo predčasno končali pouk tudi zato, da smo si doma lahko ogledali drugo vožnjo in zmago Bojana Križaja v Wengnu. Ali Kranjski Gori?

No, torkov teniški dvoboj Tamare Zidanšek v četrtfinalu odprtega prvenstva Francije proti Španki Pauli Badosa sem gledal in prešprical hkrati. Vsekakor si ga bom za nekaj časa dobro zapomnil, čeprav sem sredi dvoboja za trenutek odložil lopar in prisluhnil poklicu. Šele ko sem na računalniku desno zgoraj opazil, da je naša v tretjem nizu spet povedla, sem se pogumno vrnil pred teve.

Sinu, ki se je medtem vrnil iz šole – ni prišel zaradi Tamare –, sem poskušal razložiti čudno štetje točk v teniškem dvoboju: 15 : 0, 30 : 0, 40 : 0, igra … Pa si niti Google in Wikipedia nista čisto na jasnem: ponujata več možnih izvirov: od francoske igre jeau du pome, predhodnice tenisa, kjer je šlo tudi za osvajanje igrišča (po 15 metrov), do srednjeveške numerologije in celo trditve, da je teniško štetje izumil britanski major na podlagi različno težkih topov. Ampak saj je vseeno, Tamara je na koncu servirala za igro, niz in dvoboj, gejm, set, meč, in z uvrstitvijo v polfinale postala najuspešnejša slovenska teniška igralka na štirih največjih turnirjih po Mimi Jaušovec, ki je v Parizu leta 1977 celo osvojila lovoriko prestižnega turnirja.

Po torkovem zgodovinskem uspehu je 23-letnica iz Slovenskih Konjic povedala, da si gradi kariero tako, kot se zida hiša, postopoma. Njena zgodba ima trdne temelje, zato se lahko tudi povzpne visoko, do ... Burdž Kalifa v Dubaju je zgradba, s katero bi primerjala svojo športno pot. Burdž Kalifa je najvišja stolpnica na svetu. No, tudi če zgradi najvišji slovenski nebotičnik, bo čisto dovolj.

Francozi pa kot Francozi – delajo se Francoze: čeprav je Slovenec lani osvojil največjo kolesarsko dirko Tour de France in je Tamara poletela med zvezde pariškega neba, so na instagramu organizatorji Rolanda Garrosa k fotki Slovenke prilepili – slovaško zastavo.