NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: Devet glasov
Zgodba o iskanju novega slovenskega komisarja je predvsem zgodba o tem, kdo ima večino.
Odpri galerijo
Po zimski košarici je Cerarja doletela še majska volilna katastrofa. FOTO: Jože Suhadolnik
Sedemnajst jih je. Prvi med njimi zna šteti do devet. Sliši se samoumevno, a ni. Včasih je bil vodja sedemnajsterice član stranke samozavestneža, ki po volilni zmagi leta 2011 ni znal šteti do 46, čeprav je po izobrazbi ekonomist. Samozavestnež takrat ni razumel, da ima štetje v politiki nekoliko drugačne zakonitosti kot v gospodarstvu.
Treba je znati tudi seštevati, pri čemer moraš k štetju povabiti partnerje, s katerimi bi rad prišel do večine. Lekcija iz političnega štetja v visoki politiki je našega samozavestneža vrnila v lokalno zgodbo, kjer se počuti domače. Tam ima večino sam. Partnerjev ne potrebuje.
Zgodba o iskanju novega slovenskega komisarja je predvsem zgodba o tem, kdo ima večino. Zdajšnje preigravanje in napenjanje mišic je bolj predstava za javnost kot kar koli resnega. Seveda želijo Socialni demokrati s ponujanjem Tanje Fajon še nekaj časa uživati v odličnem rezultatu na evropskih volitvah, a štejem jih med resne politične igralce.
Resni politični igralci se dobro zavedajo, da komisarja imenuje vlada, ki odloča z večino glasov. Vlada ima sedemnajst članov. Če bodo ob glasovanju prisotni vsi ministri, bo za odločitev dovolj devet glasov. Začnimo torej šteti in seštevati.
Marjan Šarec in štirje ministri njegove LMŠ: pet glasov. Karl Erjavec, ki je postal največji oboževalec lika in dela ljubljenega vodje Marjana: dva glasova. Pet plus dve je sedem. Manjkata torej le še dva glasova. Miro Cerar, ki je nenadoma izgubil ambicijo še naprej voditi stranko, ki se je nekoč imenovala po njem, lahko zagotovi še štiri glasove. Tako bi bila zgodba končana: sedem plus štiri je 11, dve več kot devet.
Ljubljeni vodja, ki se je nekaj časa kalil tudi v stranki samozavestneža Zorana Jankovića, torej ne potrebuje glasov SD niti glasov še ene nekdanje članice Pozitivne Slovenije, Alenke Bratušek. Ta se je najbolj nervozno odzvala na zadnjo Šarčevo provokacijo o združevanju liberalnih strank. Po drugi strani je njen odziv razumljiv – predsednik vlade je namreč njo in Cerarja grdo prelisičil: najprej je dva meseca zavlačeval s pogovori o liberalnem bratstvu na evropskih volitvah, nato pa je februarja zavrnil skupno volilno listo.
Po zimski košarici je Cerarja doletela še majska volilna katastrofa. Številke so neizprosne: zaradi 1,6 odstotka na evropskih volitvah je specifična politična teža SMC kljub desetim poslanskim glasovom bistveno nižja, kot je bila pred volitvami.
Ne verjamem, da bo Cerar kandidat za komisarja. Predlagati takšnega luzerja ne bi bilo v Šarčevem stilu. In seveda: zakaj bi se odrekel prestižni funkciji v Bruslju? Četudi Cerar v zameno za komisarsko mesto prodaja svojih deset poslancev, za kar ni verodostojnih dokazov, je teh deset glasov res tako dragocenih? Obstaja kakšna drugačna večina v parlamentu, ki bi s temi glasovi lahko ogrozila Šarčevo vlado? Ne. Torej bodo SMC-jevci še naprej pridno glasovali za vladne predloge.
Do zdaj so si njegovi konkurenti na levici sami skopali jame, Šarec pa je pri tem spretno in diskretno asistiral ter pobiral politične sadeže. Še nekaj je pomembno v komisarski zgodbi: kako bi s Cerarjem kot kandidatom za komisarja Šarec še prodajal zgodbo o LMŠ, ki da združuje sposobne ljudi z novimi vzorci razmišljanja v politiki, kar mu je prineslo uspeh na evropskih volitvah? Takšna podoba stranke ljubljenega vodje, ki jo Šarec vsakodnevno diskretno reklamira z govori v funkciji predsednika vlade, je pomemben del njegovega uspeha.
Ni izključeno, da bo komisarska zgodba na koncu precej manj dramatična, kot je videti v tem trenutku. Lekcija s komisarskim polomom Alenke Bratušek, ki se je s kandidaturo osramotila na odprti evropski sceni, je med resnimi političnimi igralci še živa.
Ne bom presenečen, če bo ljubljeni vodja prišel s kandidatom ali kandidatko svoje stranke ali pa s kakšnim strokovnjakom, ki ga bo prodajal kot sposobnega kandidata z novimi vzorci razmišljanja. Ne bom tudi presenečen, če bo na koncu roke zanj dvignilo vseh sedemnajst članov vlade.
Treba je znati tudi seštevati, pri čemer moraš k štetju povabiti partnerje, s katerimi bi rad prišel do večine. Lekcija iz političnega štetja v visoki politiki je našega samozavestneža vrnila v lokalno zgodbo, kjer se počuti domače. Tam ima večino sam. Partnerjev ne potrebuje.
Zgodba o iskanju novega slovenskega komisarja je predvsem zgodba o tem, kdo ima večino. Zdajšnje preigravanje in napenjanje mišic je bolj predstava za javnost kot kar koli resnega. Seveda želijo Socialni demokrati s ponujanjem Tanje Fajon še nekaj časa uživati v odličnem rezultatu na evropskih volitvah, a štejem jih med resne politične igralce.
Resni politični igralci se dobro zavedajo, da komisarja imenuje vlada, ki odloča z večino glasov. Vlada ima sedemnajst članov. Če bodo ob glasovanju prisotni vsi ministri, bo za odločitev dovolj devet glasov. Začnimo torej šteti in seštevati.
Marjan Šarec in štirje ministri njegove LMŠ: pet glasov. Karl Erjavec, ki je postal največji oboževalec lika in dela ljubljenega vodje Marjana: dva glasova. Pet plus dve je sedem. Manjkata torej le še dva glasova. Miro Cerar, ki je nenadoma izgubil ambicijo še naprej voditi stranko, ki se je nekoč imenovala po njem, lahko zagotovi še štiri glasove. Tako bi bila zgodba končana: sedem plus štiri je 11, dve več kot devet.
Ljubljeni vodja, ki se je nekaj časa kalil tudi v stranki samozavestneža Zorana Jankovića, torej ne potrebuje glasov SD niti glasov še ene nekdanje članice Pozitivne Slovenije, Alenke Bratušek. Ta se je najbolj nervozno odzvala na zadnjo Šarčevo provokacijo o združevanju liberalnih strank. Po drugi strani je njen odziv razumljiv – predsednik vlade je namreč njo in Cerarja grdo prelisičil: najprej je dva meseca zavlačeval s pogovori o liberalnem bratstvu na evropskih volitvah, nato pa je februarja zavrnil skupno volilno listo.
Treba je znati tudi seštevati ... FOTO: Unsplash
Po zimski košarici je Cerarja doletela še majska volilna katastrofa. Številke so neizprosne: zaradi 1,6 odstotka na evropskih volitvah je specifična politična teža SMC kljub desetim poslanskim glasovom bistveno nižja, kot je bila pred volitvami.
Ne verjamem, da bo Cerar kandidat za komisarja. Predlagati takšnega luzerja ne bi bilo v Šarčevem stilu. In seveda: zakaj bi se odrekel prestižni funkciji v Bruslju? Četudi Cerar v zameno za komisarsko mesto prodaja svojih deset poslancev, za kar ni verodostojnih dokazov, je teh deset glasov res tako dragocenih? Obstaja kakšna drugačna večina v parlamentu, ki bi s temi glasovi lahko ogrozila Šarčevo vlado? Ne. Torej bodo SMC-jevci še naprej pridno glasovali za vladne predloge.
Do zdaj so si njegovi konkurenti na levici sami skopali jame, Šarec pa je pri tem spretno in diskretno asistiral ter pobiral politične sadeže. Še nekaj je pomembno v komisarski zgodbi: kako bi s Cerarjem kot kandidatom za komisarja Šarec še prodajal zgodbo o LMŠ, ki da združuje sposobne ljudi z novimi vzorci razmišljanja v politiki, kar mu je prineslo uspeh na evropskih volitvah? Takšna podoba stranke ljubljenega vodje, ki jo Šarec vsakodnevno diskretno reklamira z govori v funkciji predsednika vlade, je pomemben del njegovega uspeha.
Ni izključeno, da bo komisarska zgodba na koncu precej manj dramatična, kot je videti v tem trenutku. Lekcija s komisarskim polomom Alenke Bratušek, ki se je s kandidaturo osramotila na odprti evropski sceni, je med resnimi političnimi igralci še živa.
Ne bom presenečen, če bo ljubljeni vodja prišel s kandidatom ali kandidatko svoje stranke ali pa s kakšnim strokovnjakom, ki ga bo prodajal kot sposobnega kandidata z novimi vzorci razmišljanja. Ne bom tudi presenečen, če bo na koncu roke zanj dvignilo vseh sedemnajst članov vlade.
