NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: Povežite se!
Osvežujoče je videti, da se prvič oblikuje neka zelena politična alternativa, ki je v Sloveniji mrtva že dolga leta.
Odpri galerijo
Urša Zgojznik. FOTO: Jure Eržen
Malenkost manj kot tretjina glasov je šla v nič. Rekordno veliko. Ker se niso povezali, je druga stran triumfirala: z nekaj več kot 40 odstotki je desnica dobila pet od osmih evroposlancev.
Se še kdo spomni, kdo je bil pred petimi leti na evropskih volitvah na listi z imenom Konkretno? Ne verjamem, da je kaj bolje z listo Verjamem, čeprav glasovi njenega nosilca, ki je kandidiral kot liberalec, se nato kot evroposlanec pobarval v zeleno, letos pa ima pretanjen posluh za vse težave upokojencev, niso šli v nič.
A še kdo pozitivno razmišlja o Pozitivni Sloveniji? Očitno ne, še več, Zoran Janković nam te stranke zaradi poroke z Karlom Erjavcem na lanskih parlamentarnih volitvah celo ni privoščil izbirati. Ah, res škoda.
Se še kdo spomni sicer nestrankarske liste na evrovolitvah Sanjske službe, s katero je šlo v nič presenetljivo veliko, 3,54 odstotka glasov?
Očitno je, da imajo težave z gnečo za sanjsko službo v Evropskem parlamentu predvsem liberalci. Tako je bilo pred petimi leti in tako je tudi letos: leta 2014 je nekdanji šef LDS in evroposlanec Jelko Kacin, ki si je zaželel še pet let sanjske službe, s svojo listo Konkretno razredčil liberalne glasove na tri liste. V nič je šlo njegovih skoraj pet odstotkov glasov. Pomagali so mu v Jankovićevi Pozitivni Sloveniji. Dosežek? V nič je šlo dodatnih skoraj sedem odstotkov glasov.
Do mandata je z dobrimi desetimi odstotki prišel le Igor Šoltes, ki je verjel, da bo z Verjamem pomemben igralec tudi dva meseca pozneje, na parlamentarnih volitvah 2014. A ga je povozila takratna nova politična zvezda, Miro Cerar, ki bo na tokratnih evropskih volitvah pobiral volilne drobtinice liberalnega tabora.
Še ena liberalka, Alenka Bratušek, si lahko letos z Angeliko Mlinar v najbolj optimističnem scenariju morda lahko obeta celo ponovitev rezultata nekdanjega šefa Jankovića, ki je v politiko vpeljal zanimivo inovacijo – pred evrovolitvami je zrušil lastno vlado, nato pa še pogorel na parlamentarnih volitvah z manj kot tremi odstotki.
A vprašanje je, ali bo morebitnih sedem odstotkov stranke Bratuškove dovolj za en mandat. V dosedanjih treh volilnih ciklusih je bilo treba za poslanski mandat prejeti 8 in 10 odstotkov glasov, na prvih evrovolitvah 2014 pa celo 14 odstotkov. To je jasen dokaz, kako razdrobljena politična scena vpliva na možnost izvolitve evroposlanca. Letos ne bo nič drugače.
Kot kaže, bo med letošnjimi, spet tremi liberalnimi listami zgodbo Igorja Šoltesa z enim mandatom ponovila lista Marjana Šarca, glavnega letošnjega akterja razbitja liberalnega tabora. Morebitna dva mandata LMŠ bi bil velik uspeh, ki ni povsem izključen, saj je do volitev še en mesec in se lahko zgodi marsikaj. Vse bo odvisno predvsem od volivcev. Morali se bodo odločiti, ali bodo kljub zavedanju, da bodo šli njihovi glasovi v nič, volili predvsem tiste, ob katerih jim bo zaigralo srce, ali bodo pragmatično izbirali tiste, ki bodo imeli največjo možnost izvolitve.
Vsekakor je treba reči, da je ponudba na levoliberalnem polu kar izdatna. Poleg naštetih ter socialdemokratov in Levice bodo lahko glasove, recimo protestne, lovili predvsem v listi Povežimo se!, ki je dala lekcijo liberalcem, kako je treba združevati politične moči in hkrati vključiti del civilne družbe. Zanimiva kombinacija Piratske stranke Slovenije, ki je pred petimi leti velikim strankam odškrnila solidnih 2,5 odstotka, in ekološke aktivistke Urše Zgojznik, je lahko presenečenje teh volitev, čeprav je v tem trenutku težko verjeti, da bi lahko prišli do enega mandata.
Zanimivo bo videti, do kakšnega rezultata lahko pride lista, v katero se je združilo še sedem majhnih strank in gibanj, saj lahko vsako od njih na volišča pripelje svoje privržence, kar lahko v seštevku prinese soliden rezultat. Osvežujoče je tudi videti, da se prvič oblikuje neka zelena politična alternativa, ki je v Sloveniji mrtva že dolga leta, čeprav so zeleni v demokratizaciji v osemdesetih letih pa tudi na politični sceni v začetku devetdesetih odigrali pomembno vlogo. Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 so dobili skoraj 9 odstotkov in vstopili v vlado, kar je bilo nekaj novega celo na evropski politični sceni.
Zaradi odstotkov, ki bodo šli v nič, bo 26. maja marsikoga bolela glava. Nauk za tiste z glavobolom je jasen že danes: prihodnjič se povežite.
Se še kdo spomni, kdo je bil pred petimi leti na evropskih volitvah na listi z imenom Konkretno? Ne verjamem, da je kaj bolje z listo Verjamem, čeprav glasovi njenega nosilca, ki je kandidiral kot liberalec, se nato kot evroposlanec pobarval v zeleno, letos pa ima pretanjen posluh za vse težave upokojencev, niso šli v nič.
A še kdo pozitivno razmišlja o Pozitivni Sloveniji? Očitno ne, še več, Zoran Janković nam te stranke zaradi poroke z Karlom Erjavcem na lanskih parlamentarnih volitvah celo ni privoščil izbirati. Ah, res škoda.
Se še kdo spomni sicer nestrankarske liste na evrovolitvah Sanjske službe, s katero je šlo v nič presenetljivo veliko, 3,54 odstotka glasov?
Očitno je, da imajo težave z gnečo za sanjsko službo v Evropskem parlamentu predvsem liberalci. Tako je bilo pred petimi leti in tako je tudi letos: leta 2014 je nekdanji šef LDS in evroposlanec Jelko Kacin, ki si je zaželel še pet let sanjske službe, s svojo listo Konkretno razredčil liberalne glasove na tri liste. V nič je šlo njegovih skoraj pet odstotkov glasov. Pomagali so mu v Jankovićevi Pozitivni Sloveniji. Dosežek? V nič je šlo dodatnih skoraj sedem odstotkov glasov.
Urša Zgojznik. FOTO: Jure Eržen
Do mandata je z dobrimi desetimi odstotki prišel le Igor Šoltes, ki je verjel, da bo z Verjamem pomemben igralec tudi dva meseca pozneje, na parlamentarnih volitvah 2014. A ga je povozila takratna nova politična zvezda, Miro Cerar, ki bo na tokratnih evropskih volitvah pobiral volilne drobtinice liberalnega tabora.
Še ena liberalka, Alenka Bratušek, si lahko letos z Angeliko Mlinar v najbolj optimističnem scenariju morda lahko obeta celo ponovitev rezultata nekdanjega šefa Jankovića, ki je v politiko vpeljal zanimivo inovacijo – pred evrovolitvami je zrušil lastno vlado, nato pa še pogorel na parlamentarnih volitvah z manj kot tremi odstotki.
A vprašanje je, ali bo morebitnih sedem odstotkov stranke Bratuškove dovolj za en mandat. V dosedanjih treh volilnih ciklusih je bilo treba za poslanski mandat prejeti 8 in 10 odstotkov glasov, na prvih evrovolitvah 2014 pa celo 14 odstotkov. To je jasen dokaz, kako razdrobljena politična scena vpliva na možnost izvolitve evroposlanca. Letos ne bo nič drugače.
Kot kaže, bo med letošnjimi, spet tremi liberalnimi listami zgodbo Igorja Šoltesa z enim mandatom ponovila lista Marjana Šarca, glavnega letošnjega akterja razbitja liberalnega tabora. Morebitna dva mandata LMŠ bi bil velik uspeh, ki ni povsem izključen, saj je do volitev še en mesec in se lahko zgodi marsikaj. Vse bo odvisno predvsem od volivcev. Morali se bodo odločiti, ali bodo kljub zavedanju, da bodo šli njihovi glasovi v nič, volili predvsem tiste, ob katerih jim bo zaigralo srce, ali bodo pragmatično izbirali tiste, ki bodo imeli največjo možnost izvolitve.
Osvežujoče je videti, da se prvič oblikuje neka zelena politična alternativa, ki je v Sloveniji mrtva že dolga leta.
Vsekakor je treba reči, da je ponudba na levoliberalnem polu kar izdatna. Poleg naštetih ter socialdemokratov in Levice bodo lahko glasove, recimo protestne, lovili predvsem v listi Povežimo se!, ki je dala lekcijo liberalcem, kako je treba združevati politične moči in hkrati vključiti del civilne družbe. Zanimiva kombinacija Piratske stranke Slovenije, ki je pred petimi leti velikim strankam odškrnila solidnih 2,5 odstotka, in ekološke aktivistke Urše Zgojznik, je lahko presenečenje teh volitev, čeprav je v tem trenutku težko verjeti, da bi lahko prišli do enega mandata.
Zanimivo bo videti, do kakšnega rezultata lahko pride lista, v katero se je združilo še sedem majhnih strank in gibanj, saj lahko vsako od njih na volišča pripelje svoje privržence, kar lahko v seštevku prinese soliden rezultat. Osvežujoče je tudi videti, da se prvič oblikuje neka zelena politična alternativa, ki je v Sloveniji mrtva že dolga leta, čeprav so zeleni v demokratizaciji v osemdesetih letih pa tudi na politični sceni v začetku devetdesetih odigrali pomembno vlogo. Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 so dobili skoraj 9 odstotkov in vstopili v vlado, kar je bilo nekaj novega celo na evropski politični sceni.
Zaradi odstotkov, ki bodo šli v nič, bo 26. maja marsikoga bolela glava. Nauk za tiste z glavobolom je jasen že danes: prihodnjič se povežite.
