Kolumna Gašperja Lubeja: Zamudil je priložnost za molk

Ko sva z novinarsko kolegico stala pred njim, da bi ga vprašala o pomembnem vprašanju, do katerega se je odločil opredeliti, se mu je v nekem trenutku v obraz zarisal vražje nagajiv nasmešek. Bil je sproščen, suveren kot riba v vodi.

Očitno vse bolj uživa v fotelju, v katerem je skoncentrirane največ moči v državi. Po zasedbi fotelja, ki ga je speljal tistemu, zaradi katerega se mu je v obraz zarisal vražji nasmešek, ni nič cincal in se obotavljal. Ni preverjal vsevprek, se uvajal, posvetoval, razmišljal, tehtal in se spraševal, kaj narediti s koncentratom politične moči, kot je to počel njegov predhodnik.
Zelo kmalu se je lotil dela. Kot glavni vrtnar je začel prekopavati svoj vrt, da bi lahko pozneje žel sadove. Najprej je prekopal kolego vrtnarja, ki je z devetimi palčki želel biti hkrati na vrtu in zunaj njega. Glavni vrtnar je posadil rastlino, ki je devetim palčkom zelo smrdela. Zaudarjala je kot v tisti reklami, ko si palčki zaradi greznice zatisnejo nos: »Smrdi, smrdi, smrdi, kakooooo smrdi!« Kljub odvratnemu smradu si niso upali zapustiti vrta.

Nato je prekopal vrtnarko, znano po tem, da precenjuje kakovost in količino svojih pridelkov. Šopirila se je s petimi palčki, on pa je najprej odkopal in zavrgel jokajočega palčka, ki se mu je zgodila strašna krivica, nato pa vrtnarko tako nevtraliziral, da je skrušeno dvignila roko za odločitev, ki ni bila njena.

Marjan Šarec očitno vse bolj uživa v funkciji predsednika vlade, ki jo je izpulil Janezu Janši, zmagovalcu volitev, ki ni zmogel sestaviti vlade. Šarec dobro razume, da se nima kaj naučiti od predhodnika Mira Cerarja, ki je šele dve leti po prevzemu premierskega mandata začel razumevati, kako uporabljati koncentracijo politične moči.

S skoraj trikrat manj palčki, pardon, poslanci kot Cerar je Šarec z imenovanjem Damirja Črnčeca v svoj kabinet najprej nevtraliziral Luko Mesca, ki si ni upal pretrgati vezi z vlado, in si tako zagotovil devet rezervnih glasov.

Kmalu si je lahko privoščil tudi ponižanje Alenke Bratušek, ko je najprej iz vlade odpihnil nekdanjega lokalnega šerifa, ki ni dojel, da bo moral biti v vladi bolj priden kot na domačem dvorišču v Komnu. Upam samo, da je zdaj utihnil jok otrok Marka Bandellija, ki je bil zaradi velike krivice tako zelo na tleh. Ko je Alenka dvignila roko še za Marjanovo verzijo upokojenskega regresa z argumentacijo, da koalicije pa res ne bi bilo odgovorno razdirati, si je glavni vrtnar zagotovil večno zvestobo še petih zanesljivih palčkov, pardon, poslancev.

Ko je opravil z opozicijsko-koalicijsko Levico in z najglasnejšo opozicijo v lastni vladi v obliki nekdanje premierke, se Šarec ni mogel zadržati, da ne bi prefinjeno zrežiral še napada na pravo opozicijo v obliki nekdanjega premierja Janeza Janše, ki je v finalu predvolilne kampanje naredil usodno napako. Janša se ni mogel zadržati, da ne bi povedal, da sta s Šarcem sestankovala. Tako si je zaklenil vrata v premiersko pisarno in si nakopal bes zamerljivega Šarca.

Domnevno skrb Marjana Šarca zaradi sovražnega govora v medijih je torej treba gledati v luči spopada z Janšo. Šarčeva sugestija državnim podjetjem, da ni lepo oglaševati v medijih pod Janševim nadzorom, je še eno sladko maščevanje vražje nagajivega premierja. Tako, kot je bilo sladko maščevanje tudi imenovanje nekdanjega vernika Janeza Janše, ki je pred ljubljanskim sodiščem redno z megafonom branil heroja osamosvojitve pred krivosodjem. Damir Črnčec je nekdanji prvak sovražnega govora, ki je zdaj menda spokoren, čisto priden v svoji pisarni in nič kaj sovražen.

Ne moreš s funkcijo nagraditi prvaka sovražnega govora, nato pa računati na to, da bo to dva meseca pozneje pozabljeno in da lahko kredibilno razpravljaš o nevarnosti sovražnega govora. Ob tem še s pozicije moči sugeriraš državnim podjetjem, kako naj poslujejo. Da ne govorim o tem, da ko si enkrat premier, ne moreš imeti privilegija sporočanja osebnega mnenja, ampak se vse, kar javno poveš, presoja z vidika funkcije, ki jo zasedaš.

Predsednik vlade se sprašuje, ali želja po dobičku res upravičuje strpnost do nestrpnosti. Moral bi se vprašati, ali želja po oblasti upravičuje strpnost do nestrpnosti.

Ko sva z novinarsko kolegico stala pred njim, da bi ga vprašala o pomembnem vprašanju, do katerega se je odločil opredeliti, me je tisti vražje nagajivi nasmešek zmotil.

Zdaj vem, da me je zmotil zato, ker je Marjan Šarec zamudil priložnost, da bi molčal o sovražnem govoru.