Kolumna Gordane Stojiljković: Srečno!
20. januarja, na najbolj depresiven dan v letu, se je v srca mojih velenjskih rojakov, in tudi moje, zasidrala globoka žalost, saj je ta naš rudnik, sicer ponos in simbol našega kraja, vzel življenja treh knapov. Brez teh »krtov«, ki že desetletja rinejo globoko pod zemljo in prav vsak dan tvegajo svoja življenja, da bi vsem nam drugim bilo toplo, da lahko uživamo v tehnološkem napredku, ki terja elektriko, bi bila podoba našega mesta zagotovo drugačna. Ni ga človeka v Velenju, ki ne bi bil nekako povezan s tem podzemnim svetom, s to trdo temo.
Vsakič, ko se knap spusti v temno jamo, se zaveda, da je morda zadnjič zrl v svetlobo, objel svojega otroka, poljubil ženo.
Ko pomislim na količino mulja, ki je zalila Aleksandra, Dejana in Mitjo, me zmrazi. Ko pomislim, kaj se je trem pogumnim možem podilo v mislih v tistih mračnih trenutkih bitke za življenje, me zmrazi. A mulj ni ubil le treh kameratov, za vedno je zaznamoval tudi njihove družine, prijatelje, krajane, celo mesto, celo dolino. In že tretji dan se mi ob misli nanje prikažejo nasmejani obrazi mladih fantov, ki na dan rudarjev tako ponosno in z radostjo opravijo iniciacijski obred sprejema med rudarje, skok čez kožo. Biti rudar v naših krajih je namreč od nekdaj posebna čast, biti knap pomeni imeti pogum, da svoj kruh služiš globoko pod zemljo. Tega ne zmore vsakdo. Vsak dan, ko se knap spusti v temno jamo, se zaveda, da je morda zadnjič zrl v svetlobo, da je morda zadnjič objel svojega otroka, poljubil ženo. In prav vsak dan, ko se z liftom dvigne nazaj v svetlobo, je srečen, da je živ. Do naslednjega dne. Vedno znova.
Danes je v spomin na hudo tragedijo, ki je preplavila Šaleško dolino, v Velenju in državi razglašen dan žalovanja. A ko se bodo zastave, spuščene na pol droga, znova dvignile, bo spet završalo, da je treba rudnik zapreti. Medtem pa bo nekaj sto knapov globoko pod zemljo v neusmiljeni temi kopalo premog, zaradi katerega si lahko prižgemo luč, pogledamo televizijo ali pa se stisnemo ob topel radiator. Kar petina elektrike prihaja namreč prav iz teh jaškov v naši prečudoviti dolini, ki občasno glasno zavpije, da smo zoper naravo nemočni. Ostale pa bodo zgodbe o 500 metrov globokih rovih, skrivnostih in možeh, ki so svoja srca pustili v neskončnih črnih rovih. Srečno!
