Kolumna Gordane Stojiljković: Vučić mularije ne zanima

Končno, sem si rekla, ko je ulice srbskih mest množično preplavila pogumna mladina, vztrajna in zavedna, da si v tako skorumpirani državi enostavno ne želi več živeti. Čeprav sem rojena v Sloveniji, pa me na Vojvodino in Novi Sad, kjer je zaradi slabo izvedene prenove železniške postaje ugasnilo 15 mladih življenj, vežejo globoke korenine.

A čeprav je videti, da so prav te nepotrebne smrti sprožile val protestov, pa gre v bistvu za totalen odpor na dogajanja zadnjih dvajset let, kajti v tej sicer čudoviti državi ljudje že vse od Miloševićevega režima naprej živijo iz rok v usta, iz dneva v dan. Ne pomaga ti nobena diploma, noben doktorski naziv, če nisi zlizan z vsakokratno aktualno oblastjo, si obsojen na životarjenje. In tega imajo ljudje enostavno čez glavo. Ne gre namreč zato, da bi študenti želeli zrušiti diktatorski režim Aleksandra Vučića. On njih sploh ne zanima. Nepomemben se jim zdi. Nepomembno se jim zdi, kdo sploh je na tej funkciji.

Mladina si želi delujočih institucij, želijo si spoštovanje zakonov, želijo si kriminalce za zapahi in ne na vodilnih funkcijah. Želijo si pravne države, borijo se proti sistemu. In vendar to ni politična borba. Prav zato je dogajanje v Beogradu občudovanja vredno. In zato je Vučić povsem izgubljen, z zvočnim topom ali brez. Ljudje si želijo dela, želijo si primernega plačila, želijo si priložnosti za ustvarjanje, mirno prihodnost, spodobno starost.

Želijo si oditi na morje ali na potovanje. Želijo si »čistoče«, saj se že več kot desetletje valjajo v blatu, prežetem s korupcijo, klientelizmom in nepotizmom. Želijo si boljši jutri, brez nacionalizma, brez nasilja, brez kriminala. Zdi se utopično, a enostavno imajo dovolj. V tej državi javna uprava brez podkupnin že zdavnaj ne deluje več.

Spomnim se, kako je prijateljica zdravniku ob vsakem obisku, ko je njena mama zbolela za rakom, v roke stisnila zanjo nadvse dragocenih 50 evrov. Zakaj že? Vem, kako mizerno zasluži sestrična, ki je srčna kirurginja na urgenci. Ali pa bratranec pravnik, ki zato, da lahko preživi dva otroka, uči še v avtošoli. Zato me pogled na mirno množico ljudi pomirja in navdaja ne le z upanjem, temveč tudi s ponosom.