NA KOŽO
Kolumna Jaroslava Jankoviča: Visoka kazen je vzgojna
Z vodo in drugimi samoumevnimi dobrinami razmetavamo zato, ker nimamo nobene izkušnje s pomanjkanjem.
Odpri galerijo
FOTO: Foto: Jure Eržen, Delo
Ker je minule dni zaradi turističnega pritiska na slovensko obalo poraba vode poskočila na 45.000 kubičnih metrov na dan, so morali vodarji rižanskega vodovoda zapreti nekaj pipic, denimo za tuše na plažah slovenskega morja in javnih kopališčih ter tistih nekaj pitnikov in javnih pipic, kakršna je denimo v Izoli na tržnici, in podobno. Zalivanje vrtov in trat je omejeno na dvakrat na teden, prav tako naj bi redkeje čistili in prali ulice pred lokali ipd.
Sliši se kot oddaljena pravljica o ženi, ki je šla s kanglico po vodo do izvira in se z nekaj požirki pomladila. Prišla je domov in mož se je močno prestrašil. Ko mu je zaupala veliko skrivnost, je šel tudi on, in preveč popil. In postal otrok! Pravljica je skorajda pozabljena, a po eni strani govori o človeškem izvornem, spoštljivem, svetem odnosu do vode, ki je čudežna. Po drugi pa o človeški nečimrnosti, častihlepnosti, ko nam ni dovolj nekaj požirkov, temveč bi še, čeprav smo žejo že pogasili.
Ne verjamem, da se zgoraj opisanih omejitev in priporočil o varčevanju z vodo kdor koli na Obali drži, razen na javnih tuših, iz katerih voda začuda ne priteče. Starejši so mi pogosto namignili, da z vodo in drugimi samo po sebi umevnimi dobrinami razmetavamo zato, ker nimamo nobene izkušnje s pomanjkanjem. Javno ozaveščanje, kako naj pri tuširanju in umivanju zob zapiramo vodo, kako lahko montiramo pisoarje brez vode ... so pravzaprav komercialne poteze tistih, ki dobijo na projektih sredstva za razglašanje tovrstnih, hm, ja, neumnosti.
Pred leti sem spoznal Izraelca. Vozila sva se po Dolenjski in v neki vasi je opazil, kako kmet na dvorišču pere traktor in avto. Voda je v potoku odtekala v obcestni kanal. Grozljivo začudeno me je vprašal, ali lahko doma peremo avtomobile. Zdelo se mu je nepojmljivo. V njegovi deželi je v času pomanjkanja vode to hud prestopek. Na Danskem ali na Islandiji ljudje po avtocestah ne vozijo po predpisani omejitvi 100 oziroma 90 km/h, ker bi bili ozaveščeni, ampak ker so kazni za prekoračitev tako visoke, da v trenutku postaneš ozaveščen, brez kakšnega oglaševanja in priporočil o skrbnem ravnanju z vodo.
Sliši se kot oddaljena pravljica o ženi, ki je šla s kanglico po vodo do izvira in se z nekaj požirki pomladila. Prišla je domov in mož se je močno prestrašil. Ko mu je zaupala veliko skrivnost, je šel tudi on, in preveč popil. In postal otrok! Pravljica je skorajda pozabljena, a po eni strani govori o človeškem izvornem, spoštljivem, svetem odnosu do vode, ki je čudežna. Po drugi pa o človeški nečimrnosti, častihlepnosti, ko nam ni dovolj nekaj požirkov, temveč bi še, čeprav smo žejo že pogasili.
Ne verjamem, da se zgoraj opisanih omejitev in priporočil o varčevanju z vodo kdor koli na Obali drži, razen na javnih tuših, iz katerih voda začuda ne priteče. Starejši so mi pogosto namignili, da z vodo in drugimi samo po sebi umevnimi dobrinami razmetavamo zato, ker nimamo nobene izkušnje s pomanjkanjem. Javno ozaveščanje, kako naj pri tuširanju in umivanju zob zapiramo vodo, kako lahko montiramo pisoarje brez vode ... so pravzaprav komercialne poteze tistih, ki dobijo na projektih sredstva za razglašanje tovrstnih, hm, ja, neumnosti.
Pred leti sem spoznal Izraelca. Vozila sva se po Dolenjski in v neki vasi je opazil, kako kmet na dvorišču pere traktor in avto. Voda je v potoku odtekala v obcestni kanal. Grozljivo začudeno me je vprašal, ali lahko doma peremo avtomobile. Zdelo se mu je nepojmljivo. V njegovi deželi je v času pomanjkanja vode to hud prestopek. Na Danskem ali na Islandiji ljudje po avtocestah ne vozijo po predpisani omejitvi 100 oziroma 90 km/h, ker bi bili ozaveščeni, ampak ker so kazni za prekoračitev tako visoke, da v trenutku postaneš ozaveščen, brez kakšnega oglaševanja in priporočil o skrbnem ravnanju z vodo.
